Poklanjam se ti boginja med pokrajinami, poklanjam tvoji mehkobi, ki te v izteku apeninskega hrbta večno greje mediteransko sonce, kjer topla poletja rišejo na obraze nasmeh ‘Dolce Far Niente’.
V tebi je rojena LEPOTA, v svojih gričih pestuješ umetnost stoletij. Po tvoji zemlji so rojevala maloazijska ljudstva, hranila si starodavni cvet vere, upanja in ljubezen trubadurjev. Pestuješ spomin vitezov okrogle mize, skrit v skrivnostnem meču San Galgana, neguješ poezijo srca, razlito med ciprese skrivnostnih ‘abazzi-j’.
Poješ najlepšo pesem mehkobe, rojevaš stoletne trte, napajaš z žlahtno kapljo temno-rdečega ‘rubina’, varovanega pod žlahtnostjo ‘Črnega Petelina’. Hraniš inspiracijo brezčasnih modnih kreacij, privabljaš poglede vsega sveta.
S svojo sončno mehkobo odslikuješ fantastične pokrajine, objemaš v padajoče draperije odete svetnike, zaljubljence in radovedneže, željnih opojnega vina in neponovljivih ‘artisti di genio’. Slavila si Duccia in Giotta, objeta v lesk zlato-sijočih Madon in razkošne nimbe spokorjenih svetnikov.
Zidovi tvojih mest pripovedujejo bajke in zgodbe kondotjerov, trubadurjev, postopačev, signorov, vitezov in grajskih dam. Tvoji hrami dišijo po vinu in oljkah. Preko tvojih gričev in dolin, nekje iz davnine odmevajo koraki romarjev Vie Francigene, odeti v halje ponižne pobožnosti.
Beatovi angeli prepevajo iz fresk božjih templjev in v mistiko zavitih samostanov. Rodila si največje genije umetnosti in najbolj nore papeže, ki so ljubili Umetnost bolj kot samega Boga, ki so molitve raje zamenjali z izgradnjo svetišč.
Postregla si z robato burnostjo divje zgodovine bojev med gvelfi in gibelini, izgnala Danteja iz osrčja ‘Florentie’ in negovala z odmaknjenimi molitvami tišine zasebnih kapel ali pestovala srce Boccaccia v tihih kamricah poželjive čutnosti Dekamerona. Poslušala si Petrarcove vzdihe med ulicami Arezza in srkala platonsko ljubezen do lepe Laure.
Pesnikom si tlakovala pot do dvornih dam, prepojene z modrostjo učenjakov, astronomov, glasbenikov, astrologov, matematikov in oboževalcev sedmih svobodnih umetnosti, ki so združevale vso vedenje takratnega veka.
V tvoje griče so vraščeni templji umetnosti, mogočne arhitekture kamnitih in opečnih signorij. Še danes odmevajo tvoje renesančne pesmi po ulicah mest in vasic, po slikanih platnih, zlatih tablah, vklesane v brezčasje carrarskega marmorja, dišečega po dletu della Quercia, Mina da Fiesole, Michelangela, …
Tvoji dvorci varujejo pred sončno pripeko. Poglede božajo tepihi vinogradov, oljčnih nasadov, pinij in cipres. Portale in vogale krasijo mili obrazi Madon in telesca debelušnih Puttov delavnice della Robbia.
Obožuje te oko sedme umetnosti; pod tvojim toskanskim soncem je plesala Liv Ulman, Diane Lane, Marisa Tomei, Bertolucci, Zeffirelli, Tarkovsky, … nešteto imen režiserjev, scenaristov in igralcev ali skorajda ves najpomembnejši ‘adresar’ filmske industrije.
Milijoni turistov, obiskovalcev, umetnikov in radovednežev prihajajo med ta gričevja opojnega chiantija, žitnih polij, sončnic, posušenih paradižnikov, oljk, dišečih sladic, suhega sadja in nepogrešljive ‘paste’ iz vseh koncev zemeljske oble, da le za nekaj dni, za nekaj trenutkov občutijo neskončno melodijo večnih zidov in mehko se prelivajočih gričev, kjer svetloba sonca slavi Življenje in nekdanja zmagovalca sanremskega festivala prepevata, s skorajšnjim trubadurskim zanosom – O TEBI, ANGELU ? … Che Angelo Sei …
Che angelo sei se non riconosci un amore che vale.
Ma angelo o no in fondo lo so e un amore speciale.
Come due goccie d’acqua che giocano su un vetro
Ci ritroviamo io e te.
Nisem vedela, da lahko tudi besede tako božajo.
Čudovit zapis, wauuu … bi kar ta hip šla
Vrhunsko, navdušena nad zapisanim !
Bojana, izjemen talent imate za pisanje.
Dobesedno sem ostala osupla nad slikanjem te prelepe pokrajine z besedami.
Mojstrsko napisano! Hvala za še! Anica