Valeria Guarachi je za indijanko izredno visoka, kot gora se boči nad svojimi pacientkami. Mati šestih otrok je 
prva tradicionalna babica, ki si je izborila prostor ob zdravnikih uradne medicine. Pri šestih letih je osirotela, k sebi jo je vzela starejša sestra, ki jo je vzgajala kot mama. Ko je bila Valeria stara sedem let, jo je udarila strela. Za staroselce Aymara, ki živijo na Visoki planoti v Boliviji in Peruju, je to znak, da ima dar: izučila se bo za šamanko in zdravilko. Vsi so vedeli, da bo, ko bo malo večja šla v uk. Ampak življenje jo je prehitelo: ni minilo niti leto, ko je pomagala na svet prvemu otroku.
Njena sestra je zanosila in prišel je njen čas. Hiša, kjer sta živeli, je bila na samem, popadki pa so se kar vrstili. Osemletna Valeria je potipala sestrin trebuh. Nekaj se ji ni zdelo čisto prav, kot da otrok bil obrnjen nekam čudno povprek. Kako bo takole prilezel ven? In je začela nežno masirati trebuh.
»Intuitivno sem vedela, da je nekaj narobe in da moram to popraviti. Sam Bog mi je vodil roke, da sem otroka z gibi začela obračati in ga na koncu obrnila prav. Ko je prilezel na svetlo, nisem vedela, kaj bi z njim, in sem ga položila na tla, kar neumitega sem ga zavila v krpo.«
Kmalu je sestra rodila še posteljico. Vzela je nit in nož in odrezala popkovino. »Prvič sem videla kaj takega,« pripoveduje. »Potem sem tekla povedat teti.« Teta ji je rekla, no. Če si ga že spravila na svet, ga pa še skopaj. In sta skuhali kamilični čaj, otroka okopali, sestra pa ji je na koncu rekla: »Najbrž si mi rešila življenje. Hvala.«
Valeria je potem pomagala vrsti porodnic. Ko se je poročila, možu njen poklic ni bil preveč všeč, preveč samostojna je bila, preveč spoštovana. Prepovedal ji je, da bi še hodila k nosečnicam. Vendar ni mogla, da ne bi. K ženskam se je plazila ponoči, na skrivaj, ko je mož spal, ali obiskovala hiše, ko ga ni bilo doma.
»Na srečo je bil moj mož precej starejši od mene. Mlada sem ovdovela. Uslugo mi je naredil,« pravi. »Potem sem se lahko v miru posvetila babištvu.«
Ampak kmalu se je pojavil nov nasprotnik: Bolivija je začela graditi zdravstvene domove tudi v manjših krajih. Čeprav to niso bile porodnišnice in je v taki ustanovi deloval kvečjemu en sam splošni zdravnik, ki niti ni nujno imel izkušenj s porodi, so ženske so začeli spodbujati, naj pridejo rodit v zdravstveni dom. Po vaseh so se nosečnice še vedno raje odločale za porod doma, s tradicionalno babico, ki govori njihov jezik (ajmara). Pogosto so špansko govorile slabo ali pa sploh ne, zdravnik pa ni znal domačega jezika, niso mu zaupale. Zato je gospa Valerija delala še naprej.
Nekoč pa je imela primer, za katerega je vedela, da otroka z naravnimi metodami ne bo rešila: ležal je prečno, po izbočenosti materinega popka pa je ugotovila, da ima popkovino ovito okrog vratu. Odločila se je, da porodnico odpelje v bolnišnico. Tam so babico postavili pred vrata, čeprav jih je porodnica rotila, naj jo ostane ob njej. Ampak zdravnik je vztrajal: čarovnica nima v njegovi ordinaciji kaj iskati. In tako je Valeria čakala pred vrati in ves čas molila. Mamica in otrok sta preživela, ampak po porodu je so se pojavile težave.
»To se pogosto zgodi, ker zdravniki porodnice ne znajo prav negovati. Pri porodu doma, če je babica dobra in 
družina upošteva njena navodila, težav skoraj ni. Pri porodu v bolnišnici pa se pojavljajo zapleti, včasih takoj po porodu, včasih čez več mesecev.« V staroselski zdravilski tradiciji imenujejo »postparto« cel niz simptomov, celo nekatere znake artritisa v starosti pripisujejo slabi negi po porodu ali splavu. Valeria je porodnico potem pozdravila z zdravilnimi čaji, zdravniku se je pa pritožila:
»Mamico ste mi vrnili bolno. Ne bom vam več vozila žensk. Sama jim bom pomagala, v svoji hiši.« In je enega od prostorov uredila v porodno sobo. K zdravnikom je peljala samo porodnice, ki so kazale znake rizičnega poroda.
Ženske so prihajale v vrstah, kmalu jih ni več zmogla sama. »Nisem imela dobrih razmer, ni bilo dovolj čisto, hiša je iz adobe, se pravi iz zidakov iz blata, tla so iz zemlje, streha krita s slamo. Take hiše ne moreš ohranjati dovolj čiste.«
Sama je ima šest otrok, pogosto so morali malo potrpeti:
»Včasih sem skuhala za otroke, pomolzla kravo in tekla v bolnišnico.«
Sebe pa ni tako pazila kot svoje pacientke. Prvega otroka je imela pri šestnajstih. Ravno so igrali nogomet, skakala je okrog, čutila je bolečine popadkov, a ni hotela priznati, da jo boli. Otrok je kar »padel ven«.
Po nekaj letih se je spet zgodilo, da je imela porodnica težave, za katere je ocenila, da potrebujejo operacijo. Žensko je peljala v zdravstveni dom. Zdravnik je bil zdaj drug, dovolil ji je, da prisostvuje porodu. Tako se je rodilo prvo sodelovanje med tradicionalno in uradno medicino.
»Nekaj časa je šlo, potem so pa v Patacamayi zgradili nov zdravstveni dom, in sem spet ostala pred vrati.« Eno leto ji niso pustili blizu, dokler v ta kraj ni prišla neka nevladna organizacija, ki je spodbujala tradicionalno medicino. Pomagali so, da se uskladijo: ena tradicionalna babica, en uradni zdravnik. Naučila se je dobro špansko in kmalu so se učili eden od drugega. Na dvorišču bolnišnice je uredila vrtiček zdravilnih rastlin, začeli so izdelovati mazila in mešati čaje. Ker je sama imela več pacientk, kot jih je mogla sprejeti, je začela učiti druge babice in ustanovila združenje tradicionalnih babic Patacamaye.
Valeria ima danes za sabo več kot šest tisoč porodov. Danes dela v krajevni bolnišnici skupaj z zdravnikom in vodi združenje babic. Večina indijanskih žensk še vedno najraje izbere porod doma. Že v osmem mesecu nosečnosti se začenjo pogovarjati, bodoči mamici razložijo, kaj lahko pričakuje in ji pokažejo različne položaje, v katerih lahko rodi. Ženska se sama odloči.
»Najlažje ji je pomagati, če čepi na tleh in je nagnjena naprej, nasloni se na posteljo. Ena babica porodnico objame od zadaj čez pas in ji pomaga potiskati, druga sprejme otroka. Ta položaj se izbere, kadar čuti bolečine v hrbtu. Če jo boli trebuh, kot da se bo razpočila, je bolje, da kleči. Porodnici je tako sicer lahko pomagati, a je položaj tak, da je pot otroka najdaljša in žensko najbolj boli Na posteljo mora leči le, kadar jo grono boli glava in je nevarno, da da bi se onesvestila.«
Kakšno je stanje, babica ugotovi po utripu žil na zapestjih. Če pulza nista enaka, je položak otroka transverzalen, kar običajno pomeni daljši in zahtevnejši porod. Ugotovi lahko, na katero stran je obrnjen dojenček in kdaj ga lahko pričakujejo.
Poporodne težave se pojavijo samo, kadar del posteljice ostane v trebuhu. Ko se porod konča, Valeria vzame posteljico, jo raztegne čez koleno in jo pregleda. Če manjka kak košček, bo mamica imela težave. Dajo ji piti čaj zdravilne rastline k’oa, ki telo pogreje, in se to, kar je ostalo v telesu, strdi, »koagulira,« kot pravi Valeria, in potem se zlahka izloči. Ta pikantni čaj, podoben divji meti, pije mamica ves mesec.
Drugi razlog za težave po porodu je podhladitev. Ženska ne sme biti izpostavljena hladu, kar se pogosto dogaja v bolnišnicah. Tradicionalne babice žensko vedno toplo zavojejo v odeje, če leži, celo med samim porodom. Takoj dobi toplo juho in ves prvi teden ne uživa drugega kot vroče hranilne enolončnice. Ne sme se umivati z mrzlo vodo in ne sme biti na prepihu.
Popkovine ne odrežejo takoj, ampak počakajo, da mama otroka še podoji in porodi posteljico. Tako preprečijo, da bi v nožnico »prišel zrak«, poleg tega pa, dokler popkovina utripa, novorojenček še naprej dobiva hranila. »V bolnišnici popkovino prerežejo prezgodaj, mama je še odprta, zato se kri strdi, kar je še en razlog za poporodne težave,« pravi Valeria.
Valeria Guarachi velja za starosto gibanja za priznanje tradicionalne medicine. Dosegla je, da imajo tradicionalne zdravilke vstop v zdravstvene domove in bolnišnice. V Boliviji obstaja podministrstvo za tradicionalno medicino, izučene indijanske babice lahko dobijo zdravniško izkaznico (tako kot zdravlci in šamani). Čeprav imajo pravico delati skupaj z uradnimi zdravniki v bolnišnicah, ponavadi izberejo delo na domu, ker je to za porodnice udobneje.
Piše: Tina Zgonik
