»Covid-19 je milenijski (epidemiološki in družbeni) fenomen, ki nam omogoča, da ob njegovem pohodu opazujemo družbene transformacije, ki jih sproža med nami in v nas. Je priložnost za družbeno in individualno refleksijo. Je zgodovinska ponudba, da prevrednotimo vrednote. Začenši s preprostim in večnim vprašanjem – o smislu življenja.«
To je del besedila avtorice Ksenije Vidmar Horvat, ki je bil objavljen v časniku Delo. Ga. Vidmar Horvat je profesorica sociologije kulture na ljubljanski filozofski fakulteti. Branje njenega razmišljanja je tudi v meni sprožilo nemalo vprašanj o nujni transformaciji vseh nas. Ni rečeno, da bomo vsi našli v sebi pozitivne vsebine, ki bodo sedaj prišle še bolj na plano. Našel se bo kdo, ki bo postal še bolj napet, nasilen, zaradi nemoči in strahu agresiven do drugih, žal najverjetneje ravno do najbližjih, torej do družinskih članov. Ostajati skupaj, zaprti za stene domov v bolj ali manj prijaznih, zdravih medosebnih odnosih prinaša veliko izzivov in pravzaprav neznank.
Zgodovinsko ponudbo, v kateri smo se ne po svoji volji znašli mi vsi, pravzaprav celoten planet je treba zagrabiti z obema rokama. Preteklosti seveda ne moremo spremeniti. Kar je bilo, je bilo. Sedaj smo tukaj in sedaj in predlagam, da se vsi skupaj umirimo, sprijaznimo s stanjem, ko smo varni do sebe in drugih tako, da se z nikomer ne družimo v živo in smo pozorni do tega, da v družinski in partnerski celici oblikujemo vsaj približno vzdržne in prijazne odnose. No, če smem biti malo sarkastična – sedaj pač ne morete zaloputniti vrat in kar oditi, če vam kaj ne ustreza. Potrebna je velika mera uvidevnosti, potrpežljivosti, sočutja in spoštljive komunikacije, da lahko sobivate v mirnem vzdušju. Zakaj ne bi te priložnosti spremenili v novo realnost vaše družine?
Kajti, če sedaj pogledamo v mikro kozmos vaše družine, je dejstvo, da kakor ste si oblikovali odnose poprej, jih sedaj imate, bolj ali manj srečne, zadovoljne in mirne člane vaše družine.
Kako se vi počutite? Kaj bi spremenili sedaj, ko vendarle imate veliko več časa kot prej? Bi se tudi vi radi zbujali nasmejani, objeti in s srečnimi otroki, ki vama zjutraj skačejo po postelji in vaju objemajo? Ali rajši mrko gledate predse, žalujete za svojo svobodo in za izhodi ven za več ur, ko nihče ni vedel kje ste? Ko ste lahko šli na več pijač in v družbi prijateljev navijali za vaše nogometno moštvo v bližnjem priljubljenem lokalu? Bile ste srečne, ko ste posedale na sončku s prijateljico in sta klepetali in tračali druge prijateljice?
Ja, vse to so bile naše navade v prejšnjem življenjem, to je pred covid-19. Sedaj se piše nova era, štetje po covid-19.
Vsaka transformacija v zgodovini je vodila v močne družbene preobrazbe, sedaj je toliko močnejša, ker je v nekaj dneh preplavila ves svet. Vsi smo v enakem krču strahu, kaj nam nosi prihodnost, ko bomo stopili ponovno ven, na plano, v službe, lokale, koncerte, kinematografe, žure in druženja z več ljudmi. Za sedaj smo se skorajda navadili na osamo naših domov, kjer se počutimo recimo da varne. Sodobne tehnologije nam nudijo udobje komunikacije z drugimi s kavča ali delovne mize.
Ob vsem tem priznam, da neskončno pogrešam mojo obredno kavico zjutraj v našem lokalu blizu moje pisarne na Parmovi. Prvi jutranji čveki z ostalimi zaposlenimi v stavbi nosijo brezbrižnost in smeh. Kava ima poseben okus. Črn kos ima gnezdo v bližnjem grmovju. Breza trosi svoja semena, da jih je polno v kavi in v kozarcu z vodo, a ni nikomur mar za to. No, to je bilo v preteklosti, vse pomladi nazaj. Kako bo tole pomlad? Ne vem, a sem polna upanja, da se bo okus dobre močne kave povrnil in bo kos spet pel blizu mene.
