V melanholiji je nekaj skrivnostnega, nekaj ključnega. Občutil jo je Platon, pa Džalal Al Din Rumi, občutili so jo Charles Darwin, Abraham Lincoln, Maya Angelou, Nina Simone … Leonard Cohen. Toda kaj natanko so občutili?
Žalost in hrepenenje sta pristen odziv na to, da živimo v pomanjkljivem, a čudovitem svetu
Susan Cain se je več let ukvarjala s tem vprašanjem in sledila stoletja stari poti, ki so jo utrli umetniki, pisatelji, misleci in izročila modrosti z vsega sveta. Privedla jo je tudi k delu sodobnih psihologov, znanstvenikov in celo raziskovalcev menedžmenta (ki so odkrili nekatere edinstvene prednosti melanholičnih vodij podjetij in ustvarjalcev ter najboljše načine, kako jih lahko izkoristijo). Nazadnje je sklenila, da grenko-sladko v nasprotju s splošnim prepričanjem ni samo bežno občutje ali doživljaj.
Je tudi tiha sila, način bivanja, opevana tradicija – zelo spregledana, vendar prekipevajoča od človeškega potenciala. Je pristen in vznesen odziv na problem, da živimo v hudo pomanjkljivem, a trmasto čudovitem svetu.
Predvsem pa nam grenko-sladko kaže, kako naj se odzovemo na bolečino: tako, da jo pripoznamo in skušamo spremeniti v umetnost, kot delajo glasbeniki, ali pa zdravljenje, inovacijo ali karkoli drugega, kar nahrani dušo. Če svoje bridkosti in hrepenenja ne preoblikujemo v nekaj drugega, se nazadnje lahko zgodi, da ju povzročimo drugim z zlorabo, nadvlado ali zanemarjanjem.
Če pa se zavemo, da vsi ljudje poznamo – ali še bomo spoznali – izgubo in trpljenje, se lahko obrnemo drug k drugemu.
Kviz o grenko-sladkem
Nekateri so že od nekdaj, po naravi, grenko-sladko razpoloženi; nekateri se temu na vse pretege izogibajo; nekateri postanejo takšni, ko dosežejo določeno starost ali ko so izkusili življenjske poraze in zmage.
Če vas zanima, koliko ste nagnjeni k takšnemu čustvovanju, odgovorite na spodnja vprašanja:
– Vas čustvene televizijske reklame zlahka ganejo do solz?
– Vas še posebej ganejo stare fotografije?
– Se močno odzivate na glasbo, umetnost ali naravo?
– Vas drugi kdaj opišejo kot »staro dušo«?
– Vam deževni dnevi vzbujajo občutek ugodja oziroma vas navdihujejo?
– Ali veste, kaj je hotel reči C. S. Lewis, ko je opisal radost kot »oster in čudovit zbodljaj hrepenenja«?
– Imate raje poezijo kot šport (ali pa morda vidite poezijo v športu)?
– Ali večkrat na dan od ganjenosti dobite kurjo polt?
– Vas žalostna glasba vzradosti?
– Se vam stvari velikokrat zdijo vesele in žalostne obenem?
– Ali iščete lepoto v vsakdanjem življenju?
– Vam je beseda ganljivo še posebej blizu?
– Ali se z dobrimi prijatelji pogosto pogovarjate o njihovih preteklih ali trenutnih težavah?
Ali tudi vi potlačujete in skrivate svojo žalost?
Od rosnih let nas učijo, da moramo prezirati svoje solze, nato pa skrivati žalost do konca življenja. Harvardska psihologinja dr. Susan David je v raziskavi, v kateri je sodelovalo več kot sedemdeset tisoč ljudi, ugotovila, da se jih tretjina obsoja, ker imajo »negativna« čustva, kot sta žalost in duševna bolečina. »Taki nismo samo do sebe,« pravi David, »ampak tudi do ljudi, ki jih imamo radi, na primer do svojih otrok.«
Takšen način razmišljanja ima seveda številne prednosti. Pomaga nam, da pri bejzbolu vržemo žogo v drugo bazo, dosežemo, da kongres izglasuje zakon, se borimo za pravo stvar. Vendar vse to zagrizeno navdušenje in družbeno sprejemljiva jeza prikrijeta resničnost, da smo vsi ljudje – celo, denimo, spletni vplivneži, ki osupljivo plešejo ali nadvse goreče izražajo »mnenja« – krhka in minljiva bitja. Zato nismo empatični do tistih, ki se ne strinjajo z nami. In zato smo neprijetno presenečeni, ko se moramo spoprijeti s svojimi težavami.
Hrepenenje je skrivna gonilna sila
Lahko se zdi, da je v nasprotju s tem grenko-sladko melanholično razpoloženje zadržano, neproduktivno in prežeto s koprnenjem. Hrepeni po tem, kar bi lahko bilo ali kar morda še bo.
Toda hrepenenje je skrivna gonilna sila: ni pasivno, temveč aktivno; dotaknilo se ga je nekaj ustvarjalnega, nežnega, božanskega.
Drugače povedano, ko trpimo, nam je tudi zelo mar – tako zelo, da ukrepamo.
Zato je v Homerjevi Odiseji domotožje prignalo Odiseja do tega, da se je odpravil na epsko potovanje, ki se začne tako, da joče na obali domače Itake. Zato je v večini zgodb za otroke, ki so nam tako všeč, od Harryja Potterja do Pike Nogavičke, glavni junak sirota. Šele ko starši umrejo in se spremenijo v objekte hrepenenja, se otroci podajo na pustolovščine in zahtevajo skrite dedne pravice. S temi zgodbami se lahko poistovetimo, ker smo vsi podvrženi boleznim in staranju, razhodom in izgubam bližnjih, epidemijam in vojnam.
Sporočilo vseh teh zgodb, skrivnost, ki nam jo pesniki in filozofi skušajo povedati že stoletja, pravi, da je hrepenenje mogočen portal, ki vodi k pripadnosti.
Več o zdravilni moči žalosti in hrepenenja lahko preberete v svetovni uspešnici Grenko-sladko >>, knjigi, ki je namenjena vsem, ki imate radi žalostno glasbo in deževne dni, se močno odzivate na glasbo, umetnost, naravo ter lepoto in se globoko zavedate minevanja časa.
Pripravila: Kaja Regula
