Tretja pot

Nazadnje sem pisala in se spraševala o tem, zakaj se tako zelo mudi. Govorila sem o dveh poteh: hiteti ali ne obstajati.

V tem času sem poiskala tretjo pot in to je pot umirjenosti, počitka, odmika, samote. Tukaj za obstoj potrebuješ notranji mir in tišino. Ko si sama nudim ta mir, to tišino, mi tudi tisti zmešani pajaci o katerih sem zadnjič pisala ne morejo do živega. Me ne zanimajo, ne ubadam se z njimi, moj fokus je v tišini, miru in praznini. V tej praznini se najde toliko radosti, ustvarjalnosti, inspiracije, zagona za uresničitev sebe.

Ta tretja pot vijuga med tistima ekstremoma, med potema, o katerih sem zadnjič pisala. Tokrat nisem obtičala izgubljena med njima ampak sem se pomirila med njima, si dala čas, nego, počitek na tej poti. In tukaj obstajam v neskončni praznini in v polnosti se zlijem v vsak trenutek. Moje bistvo je čudovito in nič več čudno. Ne rabim več nasvetov tistih “bistroumnih pajacev”, saj sledim moji poti miru in hodim polna, nič več se ne razlivam v oddaljenost mojega duha. Objemam se z njim, diham v objem in se zdravim…počivam…diham…moj um se prazni, čisti, raziskujem ta neskončni prostor in lahkotno plavam v globino življenja.

OGLAS

Tako poln je vsak trenutek, ko resnično vse izpustiš, vse kar te grabi in duši. Zdaj stojim na široki, neskončni poti Življenja. In zdaj je prišel ta moj najčarobnejši letni čas. Nežna, močna, pretočna in minljiva jesen, ki je tako skromna. Le žarek svetlobe potrebuje, da zažarijo njeni listi in sapo vetra, da zaplešejo in zablestijo v svetlobi. Potem pa nežno pobožajo zemljo, pokrije me z listnato odejo in z njo počivam, z njo diham in se razgrajujem. In ponovno odpihne listje in ponovno prileti odeja.