Začetnikom v samo-povpraševanju Sri Ramana svetuje, da usmerijo svojo pozornost na notranji občutek ‘Jaz’ in se držijo tega občutka kakor dolgo je možno. Pove jim, da če je njihova pozornost zamotena z drugimi mislimi, naj se vrnejo k zavesti ‘jaz’-misli kadarkoli se začnejo zavedati, da je njihovo zavedanje odtavalo. Da bi podprli ta proces predlaga različne pomoči – posameznik se lahko vpraša ‘Kdo sem jaz?’ ali ‘Od koder ta Jaz prihaja?’ – vendar pa je dokončen cilj biti nenehno zavedajoč se ‘jaza‘, ki predvideva, da je odgovoren za vse aktivnosti telesa in uma.
V zgodnjih stopnjah vaje je pozornost na občutek ‘jaz’ mentalna aktivnost, ki zavzame obliko misli ali percepcije. Ko se praksa razvije, da misel jaz pot subjektivno izkušenemu občutku ‘jaza’ in ko se ta občutek preneha povezovati in identificirati z mislimi in objekti, le-ta popolnoma izgine. Kar ostane je izkušnja bitja v katerem je občutek individualnosti začasno prenehal delovati. Izkušnja je najprej lahko občasna, vendar pa jo je s ponavljajočo se prakso vedno lažje in lažje doseči in vzdrževati.
Ko samo-povpraševanje doseže ta nivo, obstaja breznaporna zavest bitja, v kateri občutek individualnosti ni več mogoč, saj je ‘jaz’, ki izvaja napor začasno prenehal obstajati. To ni Samo-spoznanje, saj se ‘jaz’-misel periodično ponovno uveljavlja, vendar pa je to najvišji nivo prakse. Ponavljajoča se izkušnja tega stanja bitja oslabi in uniči vasane (mentalne tendence), ki povzročajo ‘jaz’-misli, da vznikne in ko je njihov oprijem bistveno oslabljen, uniči moč ‘Jaza’ preostale tendence tako popolno, da se ‘jaz’-misel nikoli več ne dvigne. To je dokončno in nepovratno stanje Samo-spoznanja.
Ta praksa samo-pozornosti ali zavedanja ‘jaz’-misli je nežna tehnika, ki gre mimo običajnih zatiralskih metod, ki nadzirajo um. To ni vaja koncentracije, niti ni njen cilj zadušitev misli; le prikliče zavedanje vira iz katerega um vznika. Metoda in cilj samo-povpraševanja je vztrajati v viru uma in v zavedanju, kaj je posameznikova resničnost s tem, da odvrne pozornost in interes od tega, kar posameznik ni.
V zgodnjih stopnjah je napor v obliki prenosa pozornosti od misli na tega, ki jih premišljuje bistvena, vendar pa, ko je zavedanje ‘jaz’-občutka trdno vzpostavljeno, je nadaljnji napor zaviralen. Od takrat naprej je to le proces bitja bolj kot delovanja, bolj breznapornega bitja namesto napora.
Biti to, kar posameznik v resnici je, je breznaporno, saj je prisotnost bitja vedno prisotna in se jo vedno izkuša. Po drugi strani, pretvarjati se, kar posameznik ni (tj. Telo in um) zahteva ponavljajoč se mentalni napor, čeprav je napor skoraj vedno na podzavestnem nivoju. Iz tega sledi, da na višjih stopnjah samo-povpraševanja, napor odvzame zavedanje od izkušnje bitja, medtem, ko ga prenehanje mentalnega napora razkrije. Dokončno, Jaz ni odkrit kot rezultat, kjer bi počel karkoli, temveč le zaradi bitja. Kot je Sri Ramana enkrat pripomnil:
‘Ne meditiraj – bodi!
Ne misli, da si – bodi!
Ne premišljuj o bitju – to si!’
Samo-povpraševanje ne bi smelo biti smatrano za vajo meditacije, ki se zgodi ob določeni uri in v določenem položaju; moralo bi se nadaljevati skozi budne ure posameznika, ne glede na to, kar le-ta počne. Sri Ramana ni videl konflikta med delom in samo-povpraševanjem in je izpostavil, da se da to storiti z malo prakse v vsakih pogojih. Včasih je rekel, da so redna obdobja formalne prakse dobra za začetnike, vendar pa ni nikoli svetoval dolgih obdobij sedeče meditacije in je vedno pokazal svoje neodobravanje, ko je katerikoli od njegovih sledilcev izrazil željo, da se odpove svojim vsakodnevnim dejavnostim v prid meditativnemu življenju.
Iz knjige: Bodi kot si
