Učitelj išče učenca

OGLAS

IzBran odlomek iz knjige Izmael, Daniel Quinn

Ko sem prvič prebral oglas, mi je vzelo sapo, zaklel sem, pljunil in treščil časopis na tla. Ker tudi to ni bilo dovolj, sem ga jezno pobral, odkorakal v kuhinjo in ga zarinil v smeti. Pripravil sem si skromen zajtrk in si dal čas, da se pomirim. Jedel sem in preusmeril misli popolnoma drugam.

Tako je prav. Nato sem izbrskal časopis iz smeti in ga prelistal do strani z malimi oglasi, da bi se prepričal, ali je prekleta stvar še zmeraj tam in ali se je prav spominjam. Bila je.

OGLAS

UČITELJ išče učenca.
Goreče si mora želeti, da bi rešil svet.
Javite se osebno.

Goreče želeti, da bi rešil svet. To mi je bilo pa res všeč. Resnično bogato. Goreča želja, da bi rešil svet – da, to je sijajno. Do opoldneva se bo pred objavljenim naslovom nedvomno trlo kakih dvesto butcev, bedakov, cepcev, tepcev, slaboumnežev, zijal, idiotov in debilov, pripravljenih izročiti svoje svetne dobrine za izjemen privilegij, da bodo smeli sesti k nogam nekega guruja z blagoglasno novico, da bo vse dobro, če se bodo obrnili k sosedu in ga objeli.

Morda se sprašujete, zakaj neki sem tako ogorčen. Tako zajedljiv. Umestno vprašanje. Pravzaprav vprašanje, ki sem si ga postavil tudi sam. Odgovor sega v preteklost, nekaj desetletij nazaj, ko sem živel z neumno zamislijo, da si najbolj na svetu želim … najti učitelja.

Res je. Mislil sem, da bi rad imel učitelja … da potrebujem učitelja. Da mi bo pokazal, kako naj se lotim nečesa, čemur bi lahko rekli … reševanje sveta.

Neumno, ne? Otročje. Naivno. Lahkoverno. Nezrelo. Ali zgolj trapasto. Pri nekom, tako očitno normalnem v drugih pogledih, potrebuje pojasnilo.

Zgodilo se je nekako tako. Med uporom mladih v šestdesetih in sedemdesetih sem bil ravno dovolj star, da sem razumel, kaj imajo tisti otroci v mislih – hoteli so postaviti svet na glavo –, in še dovolj mlad, da sem verjel, da bi se jim lahko posrečilo. Res je. Vsako jutro, ko sem odprl oči, sem pričakoval, da bom zagledal začetek nove dobe, da bo nebo bolj modro in trava bolj zelena. Pričakoval sem, da bom zaslišal smeh v zraku in zagledal ljudi, ki plešejo po ulicah, pa ne le otroci – vsi! Ne bom opravičeval svoje naivnosti, dovolj je, da prisluhnete pesmim, in vedeli boste, da nisem bil sam.

Potem sem se nekega dne, bilo mi je kakih šestnajst let, prebudil in spoznal, da se nova doba ne bo nikoli začela. Upor ni bil zatrt, počasi se je izrodil v modno frazo. Je možno, da sem bil edini na svetu, ki ga je to razočaralo? Osupilo? Kazalo je tako.

Vsi drugi so nekako zmogli zamahniti z roko in se porogljivo posmehniti: »Pa kaj si sploh pričakoval? Vedno se vse tako konča in vedno se bo. Nikogar ni, ki bi hotel rešiti svet, saj nikomur ni mar za svet, bilo je le prazno govoričenje neumnih otročajev. Poišči službo, služi denar, delaj do šestdesetega, potem se preseli na Florido in umri.«

Nisem mogel kar skomigniti nad vsem in v svoji nedolžnosti sem mislil, da nekje gotovo obstaja nekdo, ki premore neznano modrost in bi zmogel razpršiti moje razočaranje in osuplost: učitelj.
Seveda ga ni bilo.
Nisem hotel guruja ali mojstra kung fuja ali duhovnega svetovalca. Nisem hotel postati čarovnik ali se naučiti zena lokostrelstva ali meditirati ali uravnovesiti svoje čakre ali odkriti prejšnja utelešenja. Umetnosti in discipline te vrste so v bistvu sebične, vse so namenjene koristi učenca – ne sveta.

Težil sem za nečim povsem drugim, česar pa nisem mogel najti na rumenih straneh ali kje drugje.
V Potovanju na Vzhod Hermanna Hesseja nikoli ne odkrijemo, iz česa sestoji Leova veličastna modrost. In to zato, ker nam Hesse ni mogel povedati, česar ni vedel niti sam.

Bil je kot jaz – hrepenel je, da bi na svetu živel nekdo, podoben Leu, nekdo s skrivnim znanjem in z modrostjo, večjo od njegove.

Pravzaprav skrivnega znanja sploh ni; nihče ne ve ničesar več od tistega, kar je mogoče najti na policah javnih knjižnic. Tedaj še nisem vedel tega.

Zatorej sem iskal. Naj zveni še tako neumno, a sem iskal. Če primerjam, bi bilo iskanje grala smiselnejše. Ne bom govoril o tem, v prehudo zadrego me spravlja. Iskal sem, dokler se nisem spametoval. Prenehal sem se smešiti, vendar je nekaj umrlo v meni – nekaj, kar sem vedno občudoval in imel rad. Tisto mesto se je zabrazgotinilo – skorjasto, a tudi boleče.

In zdaj, leta po tistem, ko sem opustil iskanje, naletim na nekega šarlatana, ki z oglasom v časopisu vabi prav take mlade sanjače, kakršen sem bil pred petnajstimi leti.

Vendar tudi to še ne pojasnjuje mojega ogorčenja, ne?

Kaj pa tole: Deset let ste bili v nekoga zaljubljeni – nekoga, ki komaj ve, da živite. Naredili ste vse, poskusili vse, da bi spoznal, kako ste dragoceni in vredni spoštovanja, pa tudi, koliko je vredna vaša ljubezen.

Nato nekega dne odprete časopis, preletite z očmi oglasne stolpce in zagledate, da je vaš ljubljeni dal oglas … in išče nekoga, vrednega njegove ljubezni, ki bi ga ljubil.

Saj vem, da ni povsem enako. Zakaj naj bi pričakoval, da bo neznan učitelj poiskal stik z mano namesto da bi dal oglas za učenca? In obratno, če je ta učitelj šarlatan, kot sem domneval, zakaj bi si želel, da bi poiskal stik z mano?

Pustimo. Nerazumno je. Dogaja se, mogoče je.

IzBran odlomek iz knjige Izmael, Daniel Quinn