Ljudje v svojih sprogramiranih pogledih in predstavah o drugih pogosto sploh ne opazimo, kdo je v resnici človek, ki stoji pred nami … človek, s katerim živimo že več let … človek, ki ga pogojeno poznamo že celo življenje. Z oklepanjem iluzije, ki je nastala v omejenem umu, odlašamo z lastnim prebujanjem.
“Henry, kako si se spremenil! Bil si velik, sedaj si majhen. Bil si lepo grajen, sedaj si postal tako droben. Bil si svetlolas, zdaj imaš temne lase. Kaj se je zgodilo s tabo, Henry?”
Henry reče: “Nisem Henry, John sem.”
“O, tudi ime si spremenil!”
Hecno, ne. Ne sploh ne!
To delamo vsak dan, na podoben način, ker se je težko odreči znanemu in sprejeti neznano. Ker se je težko prebuditi, saj to zahteva pozornost v sebi. Ker je težko opustiti čustvene navezanosti na določeno predstavo.
Možnosti, da se bomo zbudili so premosorazmerne količini resnice, ki smo jo pripravljeni prenesti, ne da bi zbežali.
Upajmo si!
Andreja in De Mello 🙂
