Upočasnimo ritem življenja

Dobrodošli mi vsi v novi resničnosti. Ta nas je spet potegnila v hitri tempo. Dodatno pa so nas obremenili še polna luna, mrk, retrogradni planeti ter nestanovitno vreme. V času po (prvem valu) koronavirusa večina izmed nas doživlja, da nas dnevne obveznosti (ponovno) prehitevajo. Morda si zaradi tega ne vzamemo časa za lastna občutja, za morebitno bolečino. Morda nam je delo neke vrste terapija, da se ne zmenimo zase in za pogovor s seboj. Morda. Me je ganilo, ko je (tapkalska) kolegica povedala za zgodbo, kjer je neka ženska v obupu priznala, da ji je bilo tako hudo, da se je v resnici hotela ubiti, pa nikoli ni našla časa za to … je morala iti na roditeljski sestanek, pa kupiti nogavičke, poskrbeti …

Ob vseh znanstvenih dosežkih ugotavljamo, da je Homo sapiens – človek skrajno neraziskana vrsta. Vsaj kar se tiče občutkov! Vsak izmed nas doživlja drugače in počasi lovimo novi ritem. Ni vedno enostavno sprejeti povečan obseg dela (še za nazaj), družinske obveznosti … Tudi dnevne novice, ki nam slikajo ne preveč rožnato prihodnost, nam niso v spodbudo. Običajno vse premike v življenju storimo iz obupa, velike želje po spremembi!

Rešitev?! Težka, a edina – povezati se s seboj, s svojim telesom, z občutki … na varen in ljubeč način. Včasih potrebujemo pomoč, da nam nekdo nudi varen prostor, da stoji za nami, da nam odstre novo obzorje ali pa samo prisluhne … Ne glede na vso pomoč, ki jo (lahko) prejmemo, vsak premik naredimo sami, na način, ki ga zmoremo.

OGLAS

Upočasnite in uživajte v življenju. Če greste prehitro, ne boste zamudili le pokrajine, zamudili boste tudi občutek za to, kam sploh greste in zakaj. -E. Cantor

Dajmo si dovoljenje, da upočasnimo ritem življenja! Zagotovo smo se v času razglašene epidemije marsičesa naučili. Morda smo se naučili, kaj je bistveno v življenju, morda smo opustili kakšne vzorce, ki so nas tlačili … Sama se večkrat opomnim na Sokratovo trojno sito: res, prav, koristno – zame in za vse vpletene. To sito vse pogosteje uporabljam skoraj povsod (v trgovini, pri govorjenju, delu …) in me bolj osredini na bistvene stvari, ki me osrečujejo.

Ko sem bila še majhna, sem se sebi zdela skrajno pomembna deklica, saj sem imela svoja delovna opravila (odraščala sem na manjši kmetiji) in večerni posveti o delu za naslednji dan, so mi dali občutek, da sem pomemben član družine. V poletnem času smo pospravljali seno in ponj smo šli z vozom in konji. Voz je bilo treba ročno zapeljati izpod kozolca do konjskega hleva kakih 50 m po poti navzdol. Stari ata mi je zaupal ročno zavoro ali ‘žlajf’, da bova skupaj varno pripeljala voz in opremila konje ter jih vpregla. Takrat sem znala uporabiti zavoro in upočasniti, da voz ni šel prehitro, danes pa imam včasih rada tudi divjo vožnjo …, vendar se še vedno s hvaležnostjo spomnim na to zaupano nalogo.

Vsak izmed nas je v prvi vrsti odgovoren zase – le tako smo lahko celi in celostni in le tako lahko skrbimo tudi za druge. Zato imam dovoljenje, da upočasnim, govorim (morda) manj, bolj počasi, da zavestno opravljam, kar pač ta trenutek delam, da je moje dihanje bolj pretočno, globoko … – tako se umirim in povežem z življenjem in njegovim ritmom. Dajte si dovoljenje, da upočasnite ritem življenja!

Helena Cesar iz Žarka