OGLAS

Ugotovil sem, da večina ljudi dobesedno sicer ne enači usmiljenje in sočutje, vendar ju praktično ne ločuje, čeprav je uporaba besede usmiljenje mnogo pogostejša v vsakodnevnem življenju.

V konkretni pomenski relaciji je težko slediti leksikonom, slovarjem in različnim besednim »pojmovnikom«, saj se opirajo na različne vire in razlagajo različne ideje. V takšnih primerih opiranje na akademske naslove in vire ni smiselno, ker gre mnogokrat za ponavljanje istih idejnih zasnov ali pa za subjektivno dojemanje pomena besede, kar je nujno vezano na individualno razumevanje življenjskih okoliščin – lastne izkušnje. Po svoje je to pravilno, saj kolikor nas je, toliko je individualnih občutkov, čustev in misli, ki pogojujejo osebno predstavo ali prepričanje. Ti dve besedi morda lahko spadata v kolektivno prepričanje, vendar sam tega nisem zaznal v tej meri, da bi me prepričalo v skupno razumevanje pomena: usmiljenje in sočutje.

Pa si malce pobližje poglejmo ti dve besedi in raznovrstnosti razlag njunega pomena. Ali je res naključje, da imamo dve besedi za en pomen (ne samo mi – Slovenci)?

OGLAS

USMILJENJE

Beseda usmiljenje je izvorno (v krščanstvu) najtesneje povezana z besedo »božje», torej »božje« usmiljenje. V mnogo verah, predvsem pa v krščanstvu, je usmiljenje eden glavnih božjih atributov. Mnogi krščansko usmerjeni avtorji poudarjajo to božjo krepost in vrednoto kot širši sinonim za ljubezen in sočutje, kar dokazujejo med drugim tudi z hebrejsko besedo »hesed« (chesed), katere pomen pa ni tako enostaven. Prevod besede hesed je lahko med drugim: prijaznost, ljubeča prijaznost, ljubeznivost, naklonjenost, milost, dobrota, sočutje, pa tudi ponižanje in sramota, kar je malce odmaknjeno od prejšnjih pomenov. Božja milost zaznamuje najvišjo obliko božje (lahko bi dejali univerzalne) ljubezni in sočutja, vendar je interpretacija svetega pisma v tem smislu povsem subjektivne narave, saj vsi ne moremo razumeti božje milosti v sopomenu sočutja in ljubezni, kar nam mnogi prokrščanski pisci zatrjujejo.

Če se ozremo v vsebino stare zaveze, ki vsebuje šestinštirideset knjig (dr. Jakob Aleksič – 1967) najdemo uporabo besede usmiljenje v mnogih primerih, ki nimajo ničesar skupnega s sočutjem, odpuščanjem in ljubeznijo. Jezus pravi (Matej): blagor usmiljenim, kajti usmiljenje bodo dosegli. V Blagrih vidimo, da je usmiljenje pogojeno, saj bog podeljuje usmiljenje po zaslugah, božje usmiljenje si je treba prislužiti. V stari zavezi je to opazno v mnogih primerih, ko npr. Izraelcem za priznavanje enega samega boga, ta podari zmago nad mestom Jeriho itd. Ko pa so Izraelovi sinovi po smrti Gospodovega služabnika Jozue (po Mojzesovi smrti voditelj Izraela – naroda), zapustili svojega boga in sprejeli vero v različne bogove narodov okoli sebe (baal, astartam…), je boga zapustila vsa božja milost in jih je dal v roke roparjem, ki so jih zasužnjili.
Če beremo staro zavezo dalje vidimo, da se je kasneje bogu »milo storilo« in se je svojega naroda Izraela usmilil, ter jim poslal (obujal) sodnike, ki so jih reševali iz rok sovražnikov. To je le en primer božje milosti ali usmiljenja kot ga razlaga stara zaveza.

V angleškem prevodu biblije iz let 1604 – 1611 (King James Bible) se beseda hesed pojavi 248-krat (Scott Crawford) in to 149-krat kot milost, 40-krat kot prijaznost, kot ljubeznivost 30-krat, v smislu dobrote 12-krat, enkrat kot sramota in krivica itd. Torej tudi s pomočjo besede hesed, ki jo različni avtorji, ki razlagajo božje usmiljenje, tako radi uporabljajo kot dokaz absolutno pozitivnega apekta boga v krščanstvu – je nemogoče sprejeti »dejstvo« usmiljenja kot neodtujljivi del sopomena besed: ljubezen, sočutje in odpuščanje. To je namreč sklop besed, ki se v krščanstvu najpogosteje uporabljajo v kontekstu božjega usmiljenja. V svetem pismu se prav tako pojavlja pogojeno usmiljenje v smislu »zaslužnosti« ali »nezaslužnosti«. Če pogledamo odpuščanje kot enega močnejših atributov božje besede, lahko zelo enostavno – logično razumemo, da si je božjo milost ali usmiljenje potrebno prislužiti, kar pa je seveda daleč od brezpogojne ljubezni, sočutja in odpuščanja.

Kakorkoli že, v stari zavezi je božja milost (usmiljenje) kot absolutno pozitivno čustvo ali odnos – povsem neprepričljivo razložena. Lahko si ogledamo praktično rabo v vsakodnevnem življenju.

Prostorska ločenost. Prvo, kar je moteče v usmiljenju kot potencialno pozitivnem čustvu, je »ločevanje«. Če smo si ves čas prizadevali sprejeti pojem medsebojne enosti, nas usmiljenje postavi trdno v stanje razdvojenosti. Usmiljenje (nekateri zavračajo enačenje z milostjo, ki je izraz usmiljenja, kar je povsem napak – moje osebno mnenje) se ne more porajati v odnosu z nekom, ki je v istem položaju skupaj z nami, saj potem ne bi šlo za usmiljenje, temveč za sočutje.

Prostorska ločenost pogojuje usmiljenje. Kadar je več oseb v enakem položaju – kadar imajo vsi identične težave, se zelo težko pri posamezniku vzbudi občutek usmiljenja. Ko se človek sooča s travmo, ki je skupna skupini, lahko izraža le pomilovanje do vseh, vendar izhaja iz samega sebe.
Usmiljenje je torej pogojeno s prostorsko in situacijsko formo – odnosom med človekom, ki izraža usmiljenjem in osebo, ki izzove usmiljenje.

Statusna ločenost je naslednji položaj, ki pogojuje in izzove usmiljenje. Navadno se zavedamo, da je usmiljenje (milost) oblika pokroviteljskega odnosa. In pokroviteljstvo se ne izraža v sočutju, pač pa v usmiljenju. Če se navežemo na milost, ki je izrazna oblika usmiljenja, je povsem naravno, da jo lahko izkaže le nekdo, ki je na višjem ali ugodnejšem položaju kot oseba, ki izzove usmiljenje. Tako pridemo do statusnega ločevanja, ki nikakor ni atribut sočutja, temveč usmiljenja.

Obramba pred bolečino. Tretja okoliščina, ki poudarja bistveno razliko med sočutjem in usmiljenjem, je dejstvo, da je usmiljenje obramba pred bolečino, torej nesprejemanje travme ali težav – predvsem zavedanje o tem, da smo lahko srečni, da določeno trpljenje ni naše, temveč pripada nekomu drugemu, ki ga zaradi tega pomilujemo – izražamo usmiljenje.
Na ta način lahko zelo hitro spoznamo, da usmiljenje, milost ali pomilovanje nikakor ni pozitivno čustvo, ki bi manifestiralo kvalitetne premike v smislu pomoči. Je čustvo ali občutek, ki je v najosnovnejši obliki pogojeno, tolaži osebo, ki to čustvo izraža do druge osebe in ji daje občutek varnosti. Ne bom se spuščal v razpravo o tem, koliko je tak občutek iluzija ali stvarnost, vendar je verjetno samo po sebi jasno, da usmiljenje ni nekaj takšnega, za kar naj bi si, v okviru duhovnega aspekta človeka – prizadeval posameznik. Toda jasno je, da je vse stvar subjektivnega razumevanja in individualne odločitve – kako in kaj bomo izražali – seveda v okviru ravni osebne zavesti.

SOČUTJE

Ena od ključnih značilnosti sočutja je – za razliko od usmiljenja – nepogojenost. Prav tako sočutje ne razdvaja – nasprotno, gre za močan čustveni izraz, ki združuje dva ali več ljudi globoko v srcu. Podlaga za sočutje je empatija in ljubezen. Morda bi lahko definirali sočutje tudi kot zavestni izraz brezpogojne ljubezni. Ena od definicij (ki se nujno pojavljajo) sočutja je: empatija in simpatija.

Empatija pomeni soobčutenje – sposobnost vsakega čustvovanja sposobnega bitja, da zazna in prepozna čustva in občutke, ki jih izraža druga oseba na vseh ravneh – fizični, čustveni, mentalni in duhovni ravni. Empatiji pravimo tudi jasnočutnost. Pomeni tudi sprejemati človeka takšnega kot je, kar pomeni, da ga lahko tudi razumemo – njegova dejanja, misli in čustva. Empatija se pojavlja v vsakem človeku, mnogih živalih in je prisotna tudi v rastlinskem svetu (Cleve Backster in drugi – primarne zaznave). Je podzavestni in tudi zavestni pojav.

Energijski center za empatijo se nahaja v tretji čakri – manipuri, kjer se šele z realizacijo tega psihološkega atributa lahko z dvigom zavesti na transmaterialni nivo zavesti – četrti energijski center, manifestira nesebična ljubezen in sočutje.
Opredelitev psihologov je, da pomanjkanje empatije pri človeku pomeni sociopatsko oziroma psihopatsko osebnost. Sam menim, da gre za realizacijo psiholoških komponent v tretji čakri, ali pa tudi ne. V kolikor se človeška zavest ne dvigne iz nivoja druge čakre in realizira atribute tretje, človek empatije ni sposoben, ga pa zanesljivo ne bi opredelil kot osebnostno neuravnovešenega, saj je morda skoraj polovica populacije na tej stopnji zavesti in mnogokrat neuravnovešeni, ki imajo določena pooblastila, sodijo druge v okviru lastne projekcije.

Otroci in mlajši – predvsem do 12 leta starosti izražajo močno empatijo, kar je zlahka razumljivo, če se zavedamo, da predstavlja solarni pleksus (tretja čakra) »otroške« možgane ali pa nivo nižjega mentalnega telesa. Otroci še nimajo povsem razvitega zaporednega (razumskega) mišljenja in posledično občutijo mnogo več kot odrasli, ki smo v konvencionalnem osebnostnem razvoju usmerjeni k razumski inteligenci – logiki in analitiki.

Simpatija kot pozitiven čustveni odnos ali naklonjenost do druge osebe hipotetično lahko izrazi empatijo (znano je, da je empatija najbolj izražena med čustveno tesno povezanimi bitji), torej bi empatiji lahko dejali tudi nadgradnja simpatije.
Nesebična ljubezen – v primeru, da je prisotna ob simpatiji in empatiji, pa zanesljivo pripelje do sočutja. Nesebično ljubezen bi lahko najbolje ponazorili z čistim altruizmom. Teoretični – čisti altruizem deluje po principu dajanja iz srca, brez plačila in priznanja, ter se ne ozira na družbene standarde ali sociološke vidike, kot npr. altruizem, ki je pogojen z dolžnostjo. Altruizem lahko označimo kot neosebno ljubezen. Ta izvorna ljubezen, ki jo večina religij priznava kot sinonim za boga, ne pozna pogojenosti, odvisnosti, razločevanja. In s to ljubeznijo v srcu se brez težav izraža sočutje.

Sočutje večina filozofij in religij postavlja na najvišje mesto – na vrh vseh moralnih vrlin. Za razliko od empatije, sočutje samo po sebi izraža brezpogojno ljubezen, saj je sočutje samo – nesebično in v najvišji obliki tudi neosebno. V praksi vsakdanjega življenja je večinoma prisotna tudi medosebna nota ljubezni, ki na nek način »pogojuje« in rangira stopnjo sočutja, kar bi sam ocenil kot »nadzvrst« usmiljenja, ne pa sočutje.
Kakor koli že, sočutje ne priznava razlik in ločevanja, ne analizira dobrega in slabega, ne išče pogoje za ali ne, v sočutju ni prisoten dualizem, racionalizem ali kakršen koli sebični individualizem, temveč izhaja iz globine popolnoma odprtega srca in simbolizira, kot sem že dejal – brezpogojno ljubezen.
Sočutje poleg empatije izraža tudi prevzemanje občutenj in čustev, žalosti in bolečin – v samega sebe in se obenem spontano aktivira delovanje v namenu pomoči – pomoči potrebnim. Vzroki, okoliščine, čas in prostor, ideali ali prepričanja, zakoni in pravila, mnenja in konvencionalizem – ne pogojuje izraza sočutja in nesebične pomoči. In to je velikanska razlika med usmiljenjem in sočutjem.

Poglejmo si nekaj primerov usmiljenja.

Janez X se v družbi svojih prijateljev sprehaja po mestu. Na klopi v parku zagleda starejšega gospoda, ki daje vtis brezdomca in prosjači mimoidoče. Janezu vzbudi občutek krivde, vendar zaradi prijateljev ne stopi do brezdomca. Ko se ustavijo v bližnjem lokalu, se Janez opraviči in steče do parka, kjer podari staremu brezdomcu 10 €. To je klasičen primer usmiljenja, saj je Janez X pogojeval svojo pomoč z mnenjem (ali vedenjem) svojih prijateljev, torej se je svojega dejanja – pomoči starcu – sramoval.

Mojca Y gleda televizijski program, kjer predvajajo reklamo za pomoč lačnim. Prikazujejo prizore sestradanih, podhranjenih otrok in Mojci se utrne solza. Pomiluje te otroke, vendar je njena prva misel: kako žalostno – in kakšna sreča, da imajo moji otroci in moja družina vse, kar nam je potrebno. V bistvu jo je strah in z usmiljenjem izraža obrambo pred notranjo bolečino, da se vse to lahko pripeti njej in njenim bližnjim.

Polde Z sedi na vrtu lokala, kjer sodeluje v pogovoru s sodelavci in sodelavkami iz službe. Govorijo o revščini v svetu in tudi v Sloveniji. Dekleta se zgražajo nad brezbrižnostjo bogatih in Polde ves vnet pritrjuje. Svoje »usmiljenje« izraža zaradi večine, predvsem zaradi deklet, katerim želi biti všečen. Njegovemu izrazu bi lahko mirno dejali »lažno« usmiljenje, saj gre za povsem sebične razloge, ki niti nimajo nikakršne skupne točke s predmetom pogovora.

Koliko ljudi joka pred tv-jem in časopisom, ki kažejo umirajoče zaradi lakote in bolezni pa v svoji soseščini nikoli ne pomagajo sočloveku… Koliko ljudi je pripravljeno skočiti v blaten jarek in pomagati nezavestnemu alkoholiku, ki ves pobruhan in krvav leži v njem… Koliko ljudi je pripravljeno podariti pol svojega obroka, ki ga imajo za malico – lačnemu neznancu…. Koliko ljudi je pripravljeno pomagati nekomu, ki je v istih težavah kot oni – vendar ob vsem samopomilovanju ne zmorejo niti čustva usmiljenja… Koliko ljudi ima čas prisluhniti nesrečnemu, ki potrebuje le dušo, ki bi poslušala njegovo zgodbo o nesreči in žalosti… Večina ljudi, ki pomiluje invalide, v prvi vrsti izraža v svojem srcu srečo, da so sami zdravi… Koliko ljudi je pripravljeno v beli obleki leči pod avto in pomagati nekomu, ki je imel defekt… Koliko ljudi je pripravljeno brezplačno zapraviti svoj dragoceni čas, čeprav bi nekomu podarili sonček v srce in tolažbo v dušo… Koliko iskrenosti je sploh v nas, da si vse to priznamo???

Usmiljenje ali sočutje – kaj menite?

Oglas