Ustvarjanje procesa

OGLAS

Kako se pravzaprav ustvari proces? Je to nekaj otipljivega? Vsekakor je, a prihaja iz neotipljivega in če ga želimo začeti, ni, ne moremo ga. Lahko le ustvarimo pogoje, da se začne.

Zdravilni proces ni nekaj, kar izvira iz otipljivega. No, lahko, a potem je to nekaj drugega, kot zdravljenje in izpuščanje vzrokov za zagozdenost. Vse težave namreč izvirajo iz nematerialnega, kot vrojene tendence.
Vsaka tendenca pravzaprav najprej pride iz nematerialnega. In kako to vemo? No, če smo dovolj pazljivi, kar vznikne v človeški zavesti kot nekaj, kar se želi izraziti, pravzaprav pojavi nekje znotraj nas kot skrček, skupek energije, čustev… in šele potem na ravni našega zavestnega hotenja, ki želi iz tega, kar čutimo oz. zaznavamo nekaj narediti.

Od kje to izvira? Vsaka generacija uči naslednjo generacijo. Vsi imamo nekaj v sebi od prednikov in nekatere stvari so globoko zakopane.

OGLAS

Vsaka nova generacija razrešuje pač nekaj na rodovniški liniji, ne moremo vsega. To bi bilo preveč.
Od kje pa je prišlo v prvega od naše rodovniške linije. No, to pa je že druga zgodba. Tudi zavest, človeška zavest je bila navdihnjena. Od koga?

Vsakega človeka, ne le prvega iz naše linije, navdihne dih življenja, kot tudi vsa bitja. In ta dih je za vsako življenje drugačen. Za nekatera živa bitja je nosilec višje, za druga malo nižje zavesti.

Individualna zavest je vsekakor nekaj čudovitega. Vsa živa bitja jo imamo. Tudi tista, ki se obnašajo več ali manj nagonsko. In ta zavest je del življenja. Razlika je le to, da se različna živa bitja na drugačen način odzivajo na svojo individualnost, pa ne le to, temveč imajo tudi drugačen občutek za sebe.

Nekatera se navežejo, druga spet ne, tretja iščejo svoj individualni izraz skozi ljubezen, četrta spet skozi strah. Nekatera se sploh ne odzivajo na ta svet v skladu s tem, kar pričakujemo, a to ne pomeni, da nimajo svojega individualnega izraza.

Individualni izraz je individualni zato, ker je pač individualni in je pri vsakem drugačen, seveda se pa tudi pri vsakem drugače čuti.

Med tem, ko se razvija individualen izraz znotraj živih bitij, se razvija tudi njegova prezenca, njegova prisotnost. In ta prisotnost se razvija skozi procese, ki ne izvirajo iz materialnega, temveč nematerialnega.

Pri vsakem bitju, ko nekaj prepozna, seveda skozi svoj materialni aspekt, pa bodisi je to telo, um, celica, čustva ipd., se to spoznanje nadomesti z nečim gostejšim, bolj otipljivim v njegovi zavesti in zavedanju.

Človek, ki ga je strah, vleče k sebi vse mogoče predstave in materialne obrambe, samo, da bi se zaščitil. Njegova zavest je takrat obrnjena v materialni svet, v gostoto, ki mu ali naj bi mu pomagala preživeti.

Ko pa prepozna, da je strah za njega votel oz. ga ni in da je to, kar ga je strašilo, bilo le nekaj kar je kar ga je oviralo in da lahko živi drugače, pa razvoj svoje individualnosti obrne k nečemu, kar je redkejše od gostote, v katero je bil usmerjen prej in lahko šele takrat začne razvijati svoje redkejše aspekte.

Kar se je zgodilo v človeku, enako pa tudi v drugih živih bitjih, je to, da je ne samo usmeritev v gostoto, temveč tudi privlak in pa seveda gostoto samo v zavesti zamenjalo nekaj bolj redkega, kar ne pušča ob izkušnji v telesu, v umu, čustvih več tako močnega privlaka v smer tistega, kar je bilo prej gosto – strahu v našem primeru.

In kaj so torej zdravilni procesi? Točno to, kar počne življenje samo, razlika med temi, ki so izbrani namensko in med spontanimi pa je le to, da se pri prvih naša individualna zavest odloči, da gre nekam, kjer lahko izkuša ta zdravilni proces, pri drugem pa je vse skupaj bolj spontano.

Kaj je torej tisto, kar začenja procese?

Vsak proces, tudi v strojništvu, v nogometu ali kjerkoli drugje, je vzpostavljen s strani našega uma. A več predstav le-ta ima, kako bi se moral le-ta (proces sam) odvijati in bolj smo zagozdeni v svoje predstave o tem kako bi moral teči, v takem procesu lahko pride do večih ali ene napake.

Kakšna je torej razlika med procesom in spoznanjem?
Spoznanje je nekaj, kar pride iz čistega notranjega miru, do čim je proces le potovanje do tega notranjega miru. Proces nam omogoča brušenje, piljenje, prepoznavanje in to počne tako dolgo, dokler ga nismo zmožni izpustiti, potem pa nas pošlje (vrže) v naslednji proces, ki nas bo očistil še bolj.

Vsak proces vodi do nekega mini ali spoznanja, a prava sprememba na ravni duha in zavesti se zgodi s spoznanjem, ki nam potem omogoča, da počnemo stvari drugače.

Početi stvari drugače se vsekakor zgodi skozi um, a če ni spoznanja, bodo ostali znotraj nas ostanki, ki nas bodo vlekli na staro pot. Prej ali pozneje.

To življenje je vsekakor mesarsko klanje, v katerem spoznavamo, da za življenje ni potrebno, da je mesarsko klanje. In bolj globoko to prepoznamo, manj ostane notranjih tendenc, ki bi nas vlekel nazaj na staro pot.
To se lahko samo zgodi, ko luč spoznanja, luč resnice ali luč svetlobe, kot ji nekateri pravijo, posveti skozi. Le-ta pa lahko samo posveti na način, da se odstrani nesnaga, ki ji preprečuje svetiti skozi. Zelo podobno kot, če imamo umazana očala in jih ne zbrišemo.

Če očal ne zbrišemo do čistega, bomo sicer nekaj videli, a ne vsega. No, vsaj ne na takšen način, kot bi le-to lahko videli. Zaradi delno zabrisane slike bomo delali napake in to je z vidika življenja lahko usodno, ne samo za nas, temveč tudi za mnogo drugih.

Življenje nam ne dovoli napredovati, če ne vidimo čisto, tudi takrat, ko nam to na videz že stori (dovoli napredovanje) in nas potem vrne nazaj, če se med procesom, kjer bi si lahko dovolili čiščenje tega ne dovolimo.

Mnogi od nas mislimo, da smo sem prišli ponavljat neke mantre bodisi v obliki zakonov, čustev, misli, pravil, a temu ni tako. Sem smo prišli čistit svoja očala, da bomo nekoč, ko bomo pripravljeni, lahko spoznali zakaj smo tu. In dokler se to ne zgodi, dokler nismo pripravljeni, moramo pač brusiti svoja očala.

Pri tem je seveda potrebna velika potrpežljivost, pa ne toliko do drugih, temveč in predvsem do sebe in tega, kar doživljamo. Nemalokrat, ko vključimo v svoj proces druge, da nam drugi naj pomagajo videti oz. očistiti naša očala, pademo. In pademo prav iz tega vzroka, ker ne zaupamo.

To ne pomeni, da ne smemo vključiti drugih v naš čistilni proces. Vsekakor pa pomeni, da če čutimo, da smo kljub vsem težavam in pretresom, izgubi energije, na pravi poti, da jih ne vključujemo, kajti drugi imajo svojo pot. Če pa čutimo, da jih je dobro vključiti, potem pa jih vsekakor vključite, kajti dostikrat se ne gre samo za nas, temveč tudi za njih.

Naše zdravilne poti so različne in mnogokrat se križajo, mnogokrat ne. In če ne poslušamo, kdaj se morajo križati in kdaj ne, se lahko zelo sabotiramo.

Vsak proces se začne točno takrat, ko se mora in se zgodi na način, kot se mora, zato ne skrbite. Vsak človek mora skozi svoje morišče in sam mora najti svojo pot, ki je njegova edinstvena. Nihče ti namreč ne mora diktirati kam moraš, še posebej, če tega ne želiš, ker se tvoja pot razlikuje od njegove in tvoje spoznanje prihaja po drugačnih poteh, kot njegovo.

Kar pa je dobro paziti, ko se ustvarja proces, pa je to, da smo ponižni, uslužni, potrpežljivi in ko začutimo, da je morda za nas čas, da gremo naprej, da poslušamo ta notranji občutek, ker se je za nas mogoče proces, katerega smo pravkar začeli, že končal.