Če ne bi prebrali tega članka, sploh ne bi verjeli, da je kaj takega možno!
K meni je na seanso tokrat prišla Ksenija, 35-letna podjetnica, samska, živi na svojem. Ko sva se dogovorili za seanso, je bila še zdrava in je želela predelati nek vzorec v partnerstvu, na srečanje pa je prišla čisto hripava s pekočim grlom.
Pa sva pogledali kar ta njen problem, ker ji je bil najbolj aktualen. Na soulwork seansi se vedno lotimo tistega področja, ki vam je najbolj prioritetno ali pomembno, da se čim prej uredi, in Kseniji je bilo to v tem trenutku boleče grlo, saj jo je oviralo pri delu za svoje podjetje, ker se ni mogla pogovarjati in sklepati poslov.
Vprašala sem jo, kakšen občutek ji daje to stanje bolečega grla. Odgovorila je: »Občutek mi daje, da ne smem govoriti. Da moram biti tiho.« in dodala, da je grlo že dolgo ni tako močno bolelo. Vprašala sem jo, ali jo je kdaj prej bolj pogosto bolelo, in Ksenija je planila v jok: »Ojoj, slišim svojega očeta, kako se dere name, »Utihni« ali »Tiho bodi, smrklja!«, ker sem vedno nasprotovala njegovi volji, ker je stalno vpil na nas, družino. In v otroštvu sem imela stalno vneto grlo, da sem morala jesti antibiotike.«
Pri Kseniji se je tako sprožil proces zdravljenja in prvič tudi zavedanja, kaj boleče grlo zanjo pomeni. Namreč, če se je zgovarjala nazaj očetu, je oče postal še bolj jezen, zato ji je podzavestni obrambni mehanizem to preprečil s stalno vnetim grlom, s katerim naj ne bi mogla govoriti. Tako naj bi bil večkrat mir. Pa je res bil večkrat zaradi tega mir? Ksenija je odgovorila »ne«. Isto je bilo. Oče se je še vedno drl, ne glede na ugovarjanje – vedno je nekaj našel za zdreti se.
Naši obrambni mehanizmi imajo, torej, dober namen, vendar na žalost velikokrat celo ne delujejo. Podobno je s perfekcionizmom, s katerim se želimo obraniti pred kritikami staršev, vendar starši še vedno najdejo nekaj za kritizirati, tudi če svoje delo opravimo 150%, ker pač nikoli ni dovolj dobro. Perfekcionizem pa ostane še v odraslo dobo.
Tudi v Ksenijinem primeru se je boleče grlo ponovilo, ko je prišla na seanso in ji je (tokrat) njen ego zapovedal »Utihni!«, »Ne povej vsega!« Naš ego se namreč prestraši takšnih seans osebne rasti, ker bi raje ostal v svoji coni udobja, kjer ima kontrolo.
Kaj pa vam sporoča vaše (ne)zdravje? In kateri so še drugi vzorci, ki so se vam izoblikovali v otroštvu, in danes ne delujejo več? Kateri morda že v otroštvu niso delovali? Čas je za njihovo prevetritev.
