OGLAS

“Je Svetloba, ki sije nad vsemi stvarmi na zemlji, nad vsemi nami, nad nebesi, nad najvišjim, nad najvišjimi nebesi. To je svetloba, ki sije v naših srcih.” Upanišada Čandogja

Uvidi Svetlobo, občuti Svetlobo, bodi Svetloba

Svet se spreminja. Zaradi sprememb energije, do katerih prihaja na našem planetu, kot posamezniki izkušamo težke čase. Prihaja tudi do večjih sprememb – od oblasti in sistemov do povečanega števila naravnih katastrof. Zaradi teh nemirov je čas, da vsakdo vnovič obudi svojo notranjo svetlobo in se zave, da smo vsi eno. Morda smo na zunaj videti različni in ima vsakdo izmed nas svojstveno osebnost, vendar smo si navznoter vsi enaki.

Če bomo vsak dan izkazovali ljubezen, odpuščanje, če bomo meditirali in razsvetljevali svojo notranjo svetlobo, bomo zaživeli v sožitju s spremembami. S tem si bomo nabrali več moči za pomoč sočloveku, za pomoč dušam, ki se še niso razsvetlile, ter za pomoč pri zdravljenju matere Zemlje. Vendar svetlobe v sebi ne bomo mogli več obuditi, če bomo rešitve še naprej iskali zunaj sebe. Prebujenje mora izvirati iz notranjosti.
Pogovori s Svetlobo, Neale Donald Walsch

OGLAS

Ljudje ves čas sprašujejo: »Sem mar res Svetloba?« Ničesar ni v vesolju, kar ne bi bilo božansko. Vsakdo in vse je Svetloba. Božanskost se izraža z življenjem samim na vsaki ravni in na vse načine. Svetloba žari čedalje svetleje iz bitij, ki so razširila svojo raven zavesti. Če neka oseba samo sebe spozna kot Svetlobo, bo samo sebe doživljala kot to, pa tudi drugi jo bodo doživljali kot to. Da bi se torej pomaknili na to mesto zavesti, enostavno popeljite drugega na to mesto zavesti.

Ko sem vprašal Boga, kaj bi bilo potrebno, da bi lahko prišel na mesto, po katerem sem tako globoko hrepenel, se je zahehetal in rekel: »Neale, saj razumem, da še zmeraj misliš, kako se tvoje življenje vrti okoli tebe samega, ampak v resnici tvoje življenje s teboj nima ničesar opraviti. Tako je zdaj, tako je bilo od nekdaj in tako zmeraj bo. Po drugi strani pa, če ti je jasno, da sem te semkaj poslal v stanju brezhibne popolnosti, le ti sam si si zamišljal, da nisi popoln, potem se boš skozi svet pomikal brez kakršne koli skrbi v zvezi s samim sabo na kakršni koli ravni. Pravzaprav bo tvoja edina skrb veljala vsem drugim, katerih življenja se boš dotaknil. Zatorej boš drugim dajal tisto, kar si se trudil pridobiti zase.«

Najhitrejši način, kako samega sebe doživeti kot Svetlobo, je, da povzročite, da drugi doživi samega sebe kot Svetlobo, kajti tisto, kar dajete drugim, dajete sebi, in to bo v vaši izkušnji resnično za vekomaj.

Torej da, res ste Svetloba, vendar pa je za vas najhitrejši način, kako to izkusiti, da zagotovo poskrbite, da bo vsakdo, čigar življenja se dotaknete, videl samega sebe, spoznal samega sebe in samega sebe doživel kot Svetlobo, da se bo poznal kot Svetloba zaradi načina, kako ste z njim v interakciji in kako ga vidite vi.

Ko drugim dajete njihov lastni občutek biti Svetloba, boste isti občutek darovali tudi samemu sebi.

In mojstri so to strnili v en sam stavek: »Z drugimi ravnaj tako, kako želiš, da bi drugi ravnali s teboj.«

Ko me ljudje sprašujejo: »Sem mar Svetloba?« jih vprašam: »Sem mar jaz? Kako me vidite?« Če me vidijo kot Svetlobo, potem jim rečem: »Dobro, zdaj pa glejte na naslednjih sto ljudi, ki jih srečate, kot na Svetlobo, pa boste tudi same sebe uvideli kot to. Dokler pa o drugih presojate in jih vidite kot kaj manj kot Svetlobo, ne boste nikoli mogli samega sebe doživeti kot Svetlobo. Samega sebe boste doživljali, kakor doživljate svet okoli sebe, in drugače sploh ne more biti.«

Modreci in mistiki so govorili, da si želijo videti svet poln svetnikov. Želijo si, da bi vsakdo izmed nas žarel.

Več v knjigi Svetloba – Knjiga modrosti >>

Kako lahko pripomoremo k temu, da bi svet žarel in da ne bi skrivali svoje lastne Svetlobe?

Tako da vidimo Svetlobo v drugih, tudi kadar je oni sami v sebi ne vidijo, tako da ne presojamo in ne obsojamo.

Ne presojaj niti ne obsojaj, temveč bodi Svetloba v temi, da bo vsakdo spoznal, kdo v resnici je, in da boš tudi sam spoznal, kdo v resnici si. Odgovor leži v tem, da iz svojih izkušenj z vsem in v vsakem trenutku odslovimo negativno presojanje. Enostavno uvidite popolnost. Ko uvidimo popolnost v vseh stvareh, nemudoma izstopimo iz negativnega presojanja. Ko pa izstopimo iz negativnega presojanja, tedaj sami sebi prinesemo izkušnjo božanskega. Največkrat je človeškim bitjem težko videti svet brez presojanja, če ne razumejo resnične narave brezpogojne ljubezni.

Nihče na tem planetu ne stori nikakršnega dejanja, dejavnosti, ne sprejme odločitve ali izbire, ki ne bi izhajala iz ljubezni. Vsakršno delovanje je dejanje ljubezni. Ko to izjavim, mi nemudoma zastavijo vprašanje: »No, kaj pa če kdo ubija, če koga oropa ali posili? Le kako bi bilo to lahko dejanje iz ljubezni?« Ne razumejo, da vsa dejanja izhajajo iz globoke ljubezni. Oseba, ki deluje nasilno, tako deluje, ker ji manjka nekaj, kar bi rada ljubila, ali ker ji je bilo nekaj, kar ljubi, odvzeto, ali ker ji ni dosegljivo vse, kar ljubi in kar si želi imeti.
Zato poseže po nasilju, da bi si pridobila stvari, ki si jih želi imeti. Vsa nasilna dejanja so ljubezenske tožbe. Vsi veliki mojstri so nam to skušali pojasniti. Zatorej ni duhovnega mojstra, ki bi kogar koli obsojal, niti tako imenovanih najhujših izmed nas. Zato je bila v knjigi Pogovori z Bogom zapisana izjava Boga o tem, da je »šel Hitler v nebesa«. Ko to razumete, posežete po robu božanskosti. Če bi prebivali v svetu, kjer bi vsakdo videl vsakogar kot Svetlobo, bi uvideli osupljivo drugačno bivanje na tem planetu. Pravzaprav nasilja, jeze, sovraštva, maščevalnosti in hudodelstva sploh ne bi bilo več, ker bi vsakdo imel, kar si resnično želi, kar pa je, preprosto povedano, Ljubezen.

Trenutno se pomikamo skozi burne čase, dokler ne bomo dosegli slovitega mesta tisočletja miru, ki je bilo človeštvu napovedano. To viharno obdobje, v katerem smo zdaj, je posledica večjega in še naraščajočega števila človeških bitij, ki se prebujajo v resnico tega, kar zares smo, kar pa je del božanskega. Smo izrazi čiste Svetlobe in vse, kar bo potrebno za popolno odslovitev vseh problemov, ki jih je ustvaril človek, je, da dobesedno čez noč prevzamemo svojo pravo identiteto in z drugimi ravnamo kot s takšnimi, kakršni v resnici so. So namreč Svetloba.

Kako bi naša Svetloba še svetleje zasijala? Številni ljudje vedo, da v sebi nekaj nosijo, vendar pa ne vedo, kako priti do tega. Na razumski ravni se strinjamo, toda kako naj uporabimo to spoznanje in postanemo utelešenje Svetlobe?

Delite Svetlobo, kakor da bi že bili Svetloba, širite jo, kakor da bi vedeli, da jo premorete, bodite Svetloba, kakor da bi to že bili, in pripravite se do tega, da boste tudi druge videli, kakor da že so Svetloba. Poskrbite, da bo drugi izkusil to, kar si želite izkusiti sami. Če želite, da bi vaša Svetloba še svetleje zasijala, morate z jasnostjo sprejeti dejstvo, da pri vašem življenju ne gre za vas same. Nikoli ni šlo. Do stopnje, ko se gledate v ogledalu in poskušate ugotoviti, kako bi izboljšali svoje življenje ali pripravili svojo Svetlobo do svetlejšega sijaja, se še ukvarjate s samim sabo in svojo izkušnjo. Moj odziv na to je težak, a ljubeč odgovor … Prenehajte s tem!

Povsem vas razumem, saj sem tudi sam petdeset let počel enako, vendar pa sem v enainpetdesetem letu starosti, po polovici stoletja, ko sem poskušal doseči, da bi moja Svetloba zasijala še svetleje, da bi imel še boljše življenje, spoznal, da sploh ne gre zame. Tako sem torej začel živeti svoje življenje povsem drugače. Življenjsko lenobo sem začel usmerjati v drugo smer, tako da moja naloga ni bila prejemati oziroma se nekako izboljševati, temveč dajati vse, kar sem imel dati, da bi drugi lahko spoznali veličastje in čudež tega, kar v resnici so. Ironija pa je, da so tudi drugi okoli mene začeli v zameno odsevati enako. Tako sem se enostavno prenehal postavljati na osrednji položaj pred lastnim ogledalom.

Ogledalo ni nič več kot prazno steklo s svincem na zadnji površini. Vse, kar morate storiti, je, da vzamete ogledalo pred seboj, postrgate zadnjo površino, pa boste zagledali čisto steklo. Nenadoma boste, namesto da bi si v oknu svojega življenja ogledovali sebe, prvič v življenju zagledali, kdo je na oni strani. To je tako, kakor če bi si poskušati ogledovati množico v ogledalu, pa bi se morali namesto tega sami ozreti naokoli, da bi videli, kdo stoji za vami. Ko postrgate zadnjo površino ogledala, boste nenadoma uzrli vse drugo in vas sploh ne bo tam, kar pa je natanko tisti položaj, h kateremu vas vabi božansko. Ironično se boste natanko tedaj, ko boste sami izginili iz svojega lastnega polnega vidnega polja, pojavili kot takšni, kakršni v resnici ste: kot nekdo, ki ne potrebuje niti noče niti ne zahteva ničesar, razen priložnosti, da bi dajal vse, kar je mogoče dajati vsem tistim, katerih življenja se dotakne. In tako življenje postane vse, po čemer ste kdaj hrepeneli.

Zakaj nam ne koristi, če poskušamo nadzirati Svetlobo?

Svetloba nima načrta. Ničesar ni, kar bi se moralo pojaviti. V zvezi z načinom delovanja življenjskega procesa bi zavladal velikanski nesporazum, če bi mislili, da so stvari, ki se morajo pojaviti, ali če bi mislili, da naj bi Svetloba nekaj počela.

Vsak od nas kot posamični del božanskega iz trenutka v trenutek soustvarja odseve Svetlobe. »Moja volja zate je tvoja volja zate,« je dejal Bog. Torej ne gre za nadziranje, temveč za uporabo Svetlobe in za razumevanje, kako Svetloba deluje.

Svetloba – ali, če dovolite, Bog – se odziva na vas in na vse druge duše, ki soustvarjajo in sodelujejo z vami pri oblikovanju vašega srečanja z življenjem samim v sedanjem trenutku.

Če poskušate nadzirati Svetlobo, je to znak, da na neki način menite, da nekaj potrebujete ali hočete ali želite ali iščete ali da po nečem koprnite, zato da bi nekako nekaj postali. »Če bi le lahko imel to in ono, bi lahko bil to in ono.« Tako poskušamo uporabljati Svetlobo, da bi dobili službo ali našli popolnega partnerja ali prišli do kakšnega konkretnega izida … do boljšega zdravja, večjega premoženja, do česar koli, za kar si pač predstavljamo, da bi nas osrečilo. Celotna tovrstna umeščenost malega jaza v odnos do sveta je napačna. Nakazuje, da ne razumemo, kdo v resnici smo. Kakršno koli prizadevanje, da bi nadzirali Svetlobo, pomeni naznanilo svetu, da se nam sploh ne sanja, kdo v resnici smo. Si lahko predstavljate, da bi Bog poskušal nadzirati Svetlobo? Le zakaj bi Bog poskušal nadzirati Svetlobo, saj vendar sam je Svetloba. Enako velja tudi za vas.

Ne trudite se nadzirati Svetlobe, temveč se raje trudite biti Svetloba. Ko ste Svetloba, zase ne iščete ničesar, ničesar si zase ne želite, po ničemer zase ne koprnite, ničesar zase ne potrebujete ali zahtevate. Vendar pa bodite Svetloba za vse tiste, katerih življenja ste se dotaknili. Osupljivo je, da ko postanete to, mnoge stvari, po katerih ste kdaj koprneli, pridejo k vam samodejno, ne da bi se vam bilo treba količkaj potruditi.

Iščite najprej Božje kraljestvo in njegovo pravičnost in vse to vam bo navrženo.

Torej ni nikakršne potrebe po nadziranju Svetlobe, temveč samo bodite Svetloba, nato pa opazujte, kaj se bo zgodilo. In tudi če se vam nobena želja ne izpolni, to niti ne bo pomembno, kajti tukaj nismo zato, da bi iskali in si pridobili te stvari. Tukaj smo kot Vir. Tukaj smo, da bi lahko tisto življenje, ki se ga dotaknemo, doživelo življenje obilneje, bolj radostno, polnejše, in sicer skozi to, da smo mi natanko to, kar smo. V trenutku, ko spoznamo, kdo v resnici smo, se bo naše življenje čez noč preobrazilo.