V iskanju gotovosti

Heraklit, predsokratski starogrški filozof, je izrekel znan stavek: “Nihče ne stopi dvakrat v isto reko”, kar pomeni, da vse nenehno teče kot reka, je stalno v gibanju, ki je neločljivo povezano s procesom evolucije.

Po tem zakonu narave je tudi življenje v stalnem toku, ki kot reka potuje skozi čudovita polja blaženosti in gore s skalnatimi ovirami. Nikoli ne vemo, kaj nas v tem življenjskem toku čaka – enkrat trenutki miru in gotovosti, drugič trenutki kaosa in negotovosti.

V času negotovosti se tako znajdemo obkroženi z neznanimi vodami, ko vsemu, kar smo zgradili na materialnem področju svojega življenja, prav tistim strukturam, ki so nam nudile varnost in zaščito, grozi rušitev. Kot razoroženi se soočamo z neprijetno resnico o krhkosti minljivih temeljev življenja.

OGLAS

Buda nas opominja: “Stvari tega sveta so nestalne. Kdor to globoko uvidi, se bo obrnil proč od trpljenja.” (Dhammapada V. 277).

Če so vse stvari minljive in negotove, kaj je potem lahko naša trdnjava gotovosti v negotovih časih? Kaj je tisto, kar prestane preizkušnje življenja?

KO ŽIVLJENJE SKRBNO GRADIMO NA TEMELJIH VEČNEGA JAZA, UTRJENIH Z BREZČASNIMI ČLOVEŠKIMI VREDNOTAMI, STOJIMO NA TRDNIH TLEH GOTOVOSTI, NEOMAJNI IN STABILNI.

Stari filozofi nas pri iskanju odgovora usmerjajo navznoter, da bi našli drugo resnico. Sredi vseh negotovosti življenja obstaja ena stanovitna stvar, ki nas usmerja k iskanju večnega in neminljivega ne zunaj, ampak znotraj sebe – in to smo mi sami.

Krišna v Bhagavad-giti reče Arjuni: “Individualna duša je nezlomljiva in netopljiva, pa tudi sežgati ali posušiti je ni mogoče. Večna je, povsod bivajoča, nespremenljiva, nepremakljiva in zmeraj enaka.”

S tem kaže na naš večni jaz, ki presega minljivo osebnost. Vir gotovosti tako živi znotraj nas, a ta izmuzljiva resnica težko pokaže svojo izredno moč v trenutkih, ko jo najbolj potrebujemo. Težava je v tem, da sami sebe večinoma ne vidimo kot večno esenco, ki v sebi nosi iskro nespremenljivosti. Vse življenje gradimo identiteto na prehodni naravi svoje osebnosti in imetja, zato ob najmanjšem pretresu klonemo s strahom, ranljivostjo in negotovostjo nad svojim stanjem.

S prepoznavanjem svojega večnega, nepremagljivega bistva lahko v sebi najdemo mir in samozaupanje, medtem ko se soočamo z negotovostjo. Z ukoreninjanjem v to dvignjeno stanje zavesti lahko trdno stojimo in prikličemo vso svojo notranjo moč ter najdemo stabilnost.

Stabilnost in moč sta rezultat našega notranjega življenja, rezultat tistega, kar smo posejali v času miru in gotovosti, plod našega notranjega dela v urjenju na naši duhovni poti.

Ključno je, da smo vedno zavezani k nenehnemu hranjenju svojega notranjega ognja, tudi v mirnejših časih, da nas to napolni z močjo za trenutke, ko jo bomo potrebovali.

Filozofova resnična obramba so njegove vrline: pogum, trdnost, vzdržljivost, jasnost in umirjenost, ki jih na poti življenja oblikuje s predanostjo in vztrajnostjo, še preden nastopi kriza. Ko življenje skrbno gradimo na temeljih svojega višjega, večnega jaza, utrjenih z brezčasnimi človeškimi vrednotami, stojimo na trdnih tleh gotovosti, neomajni in stabilni.

Kot nas opominja Mark Avrelij: “Nikoli ne dovolite, da vas obremenjuje prihodnost. Če jo boste morali, jo boste srečali z istim orožjem razuma, ki vas danes oborožuje proti sedanjosti.”

In spomnimo se, da je luč gotovosti, ki jo iščemo sredi temne negotovosti okoli sebe, že prisotna v nas samih.

Avtor: Suchita Tirkey