V isti zanki, v moji glavi nič ne raste

OGLAS

V MOJI GLAVI NIČ NE RASTE

JAZ, MOJA GLAVA, MOJ VRTIČEK IN STAREC

Kako rad bi, da bi lahko drugače razmišljal. Da se ne bi po moji glavi podile samo črne in temne misli. Vse te misli mi ne dajo dihati, ne dajo mi delati, kot, da bi me nekdo privezal, sedaj pa me noče več izpustiti. Veriga je tako težka, okorna, ne da se jo premakniti pa če tudi jo vlečem z vso silo. Saj se trudim, poizkušam, a ne gre in ne gre. Ostajam na mestu. Prekleta veriga.

OGLAS

Prav glasno robantim, se pritožujem, gledam na vrt, kot, da je on vsega kriv. Sam sebe zalotim, da sem prav glasen, da sem pravkar korenčku povedal kar mu gre. No ali pa solati, katera me je samo nemo gledala, ter rasla naprej brez vprašanj in misli.

Sosed; »Dobro jutro sosed. Kako kaj danes. Se pa kregate s tem ubogim korenčkom. Vas je razočaral?«

Malo, da se nisem pogreznil sam vase, od vse sramote. Le koliko časa me je poslušal, ter si mislil svoje. No kaj si je mislil. Ni videti, da mu gre na smeh ali pa samo dobro skriva.

Prav počasi izustim; »Dobro jutro. Hvala. Kako ste pa vi? No saj veste saj se nisem ravno na korenček kregal. Samo zdi se mi, da vse prav počasi raste, ali pa sploh ne raste. Kot, da je nekaj narobe s to zemljo. Pa sem vse prav naredil. Na jesen sem jo prekopal, malo pognojil. Spomladi sem dodal še malo gnojila ter zopet dodobra prekopal, da je bila čisto mehka. Pravilno sem sadil, tako kot moji starši, vse sem naredil isto.«

Sosed; »Ali lahko pogledam sosed. Saj tako slabo pa ni videti.«

»Seveda lahko. Ali vam lahko ponudim še kavo. Bova lažje pogledala kako raste.«

Sosed; »Prosim. Hvala«

»Takoj bom z vami, vi pa si kar dodobra poglejte moje vrtnarske dosežke.«

S sklonjeno glavo se odpravim v hišo, da skuham kavo, pa še sebe malo od sramote. Le kaj mi je bilo. Le kaj sem si mislil? Nič, skuham kavo, grem ven, malo posedim z svojim sosedom. Mogoče pa malo pozabim na svoje črne misli, na svoj vrt, kjer nič ne raste tako, kot pri sosedu.

»Izvolite, črna brez vsega je še. Tukaj je sladkor in mleko.«

Sosed; »Hvala. Bom kar čisto, črno. Tako brez vsega.«

Sedeva za mizo ter oba hkrati srkneva skodelico kave, hkrati pa pogledujeva po vrtu. Meni sramota, on pa ga gleda, kot, da je najlepši vrt sveta. Opazujem ga, kako pogled pomika gor in dol in nekaj razmišlja. Le kaj se mu podi po glavi. Kaj vidi, kar jaz ne. Ne, da mi miru, da ne bi vprašal.

»No sosed povejte. Kaj je narobe z mojim vrtom. Pri vas imate korenje tako kot imam jaz buče. Pa se mi zdi, da je zemlja prav enaka. Dajte mi zaupat vašo skrivnost.«

Malo se nasmeji, me pogleda tako, kot pravimo iz pod oči. Prav počasi vstane ter se sprehodi proti vrtu. Z roko seže v zemljo, ter jo začne drobiti. Prva počasi mu pada skozi prste, kot kakšna puščavska mivka. Suha brez življenja. Še enkrat seže v zemljo ter jo tokrat povoha. Le kaj mu pa je, si mislim. Zemljo voha. Kaj bo sedaj, še pojedel jo bo. No ni malo manjkalo, jo je pa dodobra pogledal, ovohaval, ter nazadnje pogledal svojo roko, na kateri je ostalo prgišče zemlje.

Opazil sem, da mu je obraz otožen, ne vesel. Zakaj?

»Ali je vse v redu?« Ga vprašam ter se mu pridružim.

Sosed; »No, veš. Je, no, še kar dobro. Kdaj si pa nazadnje pustil, da kakšno leto nič ne raste na tem vrtu? Malo je utrujena. Počitek potrebuje.«

No, pa sem mislim, da imam jaz težave. Sedaj poslušam soseda, kako mi tvezi, da mora zemlja počivati. Hudiča saj ne rabi spati. Vtaknem seme in ima, da raste. Ali ni to cela umetnost. Kljub vsemu iz same vljudnosti povprašam;

»Kako to mislite, da rabi počivati?«

Sosed; »Veš spominjam se, da so tudi tvoji starši sadili tukaj. Vsako leto, leto za letom. Vsako leto je zemlja obrodila ter vam dajala. A kot vidiš je pridelek vsako leto manjši in manjši. Vse manj ga je. To pa zato, ker zemlja ni spočita. Ker ima v sebi še vse tisto staro. Drži, da ste jo vsako leto orali, gnojili. A ona rabi počitek. Potrebuje čas zase, da si opomore. Da si zopet nabere moči. Mineralov. Ne more imeti samo gnoj in vodo. Ko boš pustil tale vrtiček, da miruje eno leto, se bo sam pozdravil. Vse tisto kar je ostalo notri, bo počasi segnilo, povrnilo se bo globoko v zemljo. Zemljica pa bo spočita, nabrala si bo novih moči. Veš kako pravimo temu, da je zemlja kisla. Ja kisla. In to samo zato ker se samo nabira v njej. Kar pomisli, koliko časa že raste na tem vrtičku. To je tako, kot da bi ti jedel in ne jedel, a po domače srat pa ne bi šel. Vse se samo nabira in nabira, dokler ne more več. No naprej ti ne bom razlagal. Ti samo pusti vrtiček eno leto pa boš videl kako lepo ti bo dal vse, kar boš rabil. Saj imaš dosti prostora. Vedno ga pusti na vsake toliko, da si spočije, da odide tisto staro. Ne moreš samo nalagati in nalagati. Veš zmanjka prostora.«

Poslušal sem ga, kot, da bi bil pri psihiatru. Nimam pojma ali je govoril o vrtu ali o meni. A vse skozi, ko mi je razlagal, kaj naj naredim, se mi je zdelo, kot, da govori meni. Da pozna, kaj imam v glavi. Kaj se dogaja z menoj.

»Torej pravite, da naj ga pustim eno leto. Prav ničesar naj ne dam gor.«

Sosed; » Ja pusti ga malo počivati. Nič gnojiti. Samo prekoplji ga in ga pusti. Tako bo lahko zopet sprejel nova semena, katera pa bodo rasla na čisti zdravi zemlji. Samo tako naredi, boš videl, kakšen lep vrtiček bo.«

»Hvala sosed. Hvala vam za nasvet. Se ga bom držal, nato pa vam sporočim, kako je bilo. Velja.«

Prav počasi in okorno se je dvignil, ter prav tako počasi tudi odšel. Kljub temu, da je bil star in zguban, se je videlo, da hodi ponosno, preudarno. Korak za korakom. Jaz pa sem, kot okopan stal pred vrtom in gledal. Kot, da bi pričakoval čudež, ter bo korenček kar naenkrat zrasel v prvaka med vsemi korenčki.

Poslušal sem nasvet starega moža, pustil zemljo naj si spočije ter nabere novih moči. Pustil sem, da narava deluje tako kot mora. Pustil sem, da odide tisto staro.

Nekaj let je že tega, kar sem prejel nasvet starega možaka, z sključenim hrbtom in pogledom iz pod čela. Dolgo je tega. Zemlja si je opomogla, ter nam vsako leto dajala in dajala. Sam pa sem še vedno bil bitko v svoji glavi. Bitko svojih misli. Misli, katere so bile temne.

Naključje ali pa ne, ne vem natanko, a zopet sva se srečala. Zopet je prav počasi prišel mimo mojega vrta. Ustavil se je ter se nasmehnil, ko je s pogledom videl, da sem ga upošteval. Da sem ravnal tako, kot me je bil učil. Ni se več sklonil, da bi pobral zemljo v svojo roko. Bil je prestar. Zdravje mu ni več dopustilo.

»Dober dan sosed. No vidite, sedaj raste. Raste, kot še nikoli. Hvala vam.«

Sam se sklonim ter poberem malo zemlje. »Vidite, zdrava je. Ni več suha kot poper.«

Sosed; »Pokaži, naj vidim.«

Nekaj malega zemlje mu stresem v tresočo roko. Počasi jo približa svojemu obrazu, ter jo ovojna. »No vidiš, sedaj diši. Diši po zemlji. Prav si naredil.«

»Ja, hvala vam še enkrat. Vsega je več sedaj, ter tudi boljšega okusa je.«

Zopet me je pogledal iz pod čela, tako z majhnim nasmeškom. To, kar pa me je vprašal pa nisem pričakoval. Tudi v sanjah ne.

Sosed; »Kaj pa ti. Si v redu. Si pustil staremu naj odide, da bi lahko prišlo novo?«

Samo nemo sem ga pogledal, a odgovoril nisem nič. Prav nič. Videl je, da mi je bilo nelagodno. Počasi se je odpravil, odpravil, kot sem slišal na zadnjo pot.

Dolgo me je preganjalo njegovo vprašanje, na katerega mu nisem dal odgovora. A odgovora nisem dal tudi sebi. Vse bolj pa mi je postajalo jasno, kaj je s tem vprašanjem mislil. Le kako je vedel, kakšno bitko bojujem sam s seboj. Le kako je vedel, da me v mislih preganjajo črne misli, stare misli, stare navade. Govoril je o vrtu, a v resnici je govoril meni. Ja meni. Sedaj to vem, takrat, ja takrat sem se mu smejal. Staremu kozlu. Kakor sem delal z vrtom, tako sem ravnal s seboj, nič drugače. Vedno samo znova in znova sem nalagal in nalagal, pa čeprav sem vedel, da me duši. Preden sem naložil, nisem nikoli pogledal, kaj je tisto, kar me vleče nazaj, nikoli si nisem dopustil to počistiti, si dopustiti razumeti, se zavedati.

Sedaj so mi njegove besede kot zlato. Zavedam se jih, jih upoštevam.

Tako, kot zemlja potrebuje svoj počitek, potrebuje svoj čas, da opusti tisto slabo kar je v njej, tako mi potrebujemo prvo počistiti tisto, kar nas ovira, da bi lahko zasejali tisto, kar nas bo podpiralo. Počistiti moramo tiste stare navade, tiste stare vzorce, pregnati tiste stare strahove. Šele takrat lahko v sebi zasejemo novo, čisto. Zasejemo nove programe, kateri bodo delovali za nas, ne proti nam.

HVALA TI STAREC.
V ISTI ZANKI , Jernej Žurej Jerry