V toksičnem odnosu ni spoštovanja med partnerjema

OGLAS

Kaj so toksični odnosi v partnerskem odnosu?

To je odnos, ko partnerja nista več zaveznika, prenehata biti sodelavca v skupnem dobro za njiju kot moškega in žensko ter družino, temveč postaneta tako rekoč sovražnika. Iščeta napake eden v drugemu, cufata eden iz drugega najbolj moreče in težke teme, na katere obešata potem pretekle zamere, očitki letijo ven in prihaja do neprestanega kreganja, kar zagotovo vsi mi poznamo iz te ali one zgodbe.

Predvidevam, da smo vsi mi bili kdaj v odnosu in situaciji, ko smo bili napadeni s strani partnerja ali partnerke, ko nismo imeli odgovora, nabirali smo v sebi jezo in maščevalnost za storjene napade, ki seveda povzročijo na dolgi rok rušenje naše ljubeče privrženosti odnosu in se pretvarjamo v osebe, ki iščemo vzvod, da bi lahko napadli nazaj. To je v nas, saj naša bolečina terja povračilo. Tako se kreira strup, torej toksičnost, ki zastruplja odnos.

Ko pride do oblikovanja strupenega partnerskega odnosa, ne izbiramo sredstev, da bi poškodovali »nasprotnika« nazaj, torej osebo, s katero delimo življenje in imamo družino. Sploh ženske smo znane po tem, da znamo iz preteklosti, tudi več let nazaj vleči na plano nepredelane očitke in zamere, s katerimi serviramo svojemu moškemu, ko pride do tega, da se je potrebno spet kregati in dokazovati eden drugemu kdo ima bolj prav in kdo je naredil večjo napako. Se vam zdi to kaj podobno zdravemu in zadovoljnemu odnosu?

OGLAS

V toksičnem odnosu ne spoštujemo partnerja in njegovega mnenja, saj vsiljujemo svojega. Komunikacija je verbalno in energetsko po navadi nasilna, polno je vzdignjenih poudarkov, lahko tudi kričanja, češ če bom bolj glasna od njega, ga bom premagala in me bo poslušal. Kot do sedaj že vemo, je to oblika nasilja, ki seveda povzroči, da se druga oseba v takšni komunikaciji bodisi pripravi nazaj na napad in izvaja tudi sama verbalno in psihično nasilje, bodisi se izklopi ter v sebe potisne jezo in bes spričo nemoči, ker ne zmore ali ne zna reagirati na napade partnerja. Pogosto se dogaja, da pride kot maščevanje tudi tiha maša, ko eden ignorira drugega, torej potemtakem sploh ni nobene komunikacije, kar pomeni, da se bistvo zakaj sta se kregala, ne razreši, ampak gre direktno pod preprogo in se tam nabirajo vsi nerazrešeni in neskomunicirani izzivi skupnega življenja. Rešeno pač ni nič, zato tudi ni napredka ali konsolidacije odnosa na bolj zdrave temelje.

V branje priporočamo tudi knjigo: Iskreno o partnerstvu

Nadalje pri toksičnem odnosu ni veliko možnosti za pripravljenost obeh partnerjev, da bi bila sposobna sklepati kompromise, torej neko srednjo pot, ki bi prinesla določen dogovor, ki bi se ga nato oba držala. Ne, eden mora premagati drugega, pa četudi bodo zato posledično trpeli vsi družinski člani.

Toksičnost partnerskega odnosa se kaže tudi v tem, da preko otrok nasprotujeta navodilom, ki jih dajeta eden in drugi otrokom, torej ne oblikujeta potrebnega zavezništva med staršema temveč rušita zaupanje in varnost otrokom, ki opazujejo medsebojni boj ali celo dolgoletno vojno med staršema, kar lahko verjamete, zelo destruktivno vpliva na mlado osebnost.

Kakšen zgled pa sta starša za njune otroke, ko se prepirata in nikoli ne nehata v dokazovanju, kdo je močnejši v kričanju ali v tem, da vedno znova odpirata, eden ali drugi, nerešene tematike?

Vse to pripelje do tega, da se lahko hitreje zagledamo v drugo osebo, ki nam nakloni nekaj več pozornosti in topline. In to je že zgodba o nezvestobi.

V branje priporočamo tudi knjigo: Iskreno o partnerstvu