Problem zaskrbljenosti zadeva vsakega človeka. Zaskrbljenost je oblika strahu, ki nastane zaradi ponavljajočih se krožnih misli o morebitnih prihodnjih dogodkih. To stanje nastane takrat, kadar izgubimo nadzor nad razumom, njegove posledice pa so utrujenost, nezbranost in nezmožnost biti v sedanjem trenutku.
Nihče si ne želi biti zaskrbljen, a naj se sliši še tako nenavadno – včasih mislimo, da če nismo zaskrbljeni, to pomeni, da nam je vseeno ali da smo prezrli prihodnje možnosti neuspeha.
Da bi torej prenehali skrbeti, moramo najprej udejanjati temeljno filozofsko načelo, ki pravi: spoznaj samega sebe. Predvsem moramo spoznati svoj razum, tisti del nas, za katerega moramo priznati, da o njem ne vemo veliko.
Kadar nekdo dobi nov pripomoček, naj je to pametni telefon ali vrtalni stroj, se najprej pouči o mehanizmu delovanja tega pripomočka: kako ravnati z njim, in kar je še pomembneje, kako ga obvladovati.
Na žalost se ne zdi, da na enak način vlagamo kaj dosti napora v učenje, kako uporabljati naš razum. Samo pritisnemo na gumb in razum deluje samodejno, saj mislimo, da za najboljše rezultate ni potreben nikakršen napor.
Takrat naš razum oddaja naključne “zvoke”, namesto lepe glasbe, ki bi jo potencialno lahko ustvaril.
Zaskrbljenost je nagonski mehanizem razuma želja, ki je povezan s preživetjem. Zaskrbljenost se pojavi zaradi naših želja, naj bo to želja po tem, da se nekaj zgodi, ali želja po tem, da se nekaj ne zgodi. Nastane kot posledica pomnoževanja: s tem ko hranimo eno destruktivno misel, se ta pomnoži, dokler našega razuma ne preplavijo samo destruktivne misli in nastopi tiranija razuma nad telesom in čustvi.
Da bi obvladovali nižji um, moramo aktivirati manas, višji um, ki je povezan z inteligenco – ta beseda izvira iz latinskega glagola “eligere”, ki pomeni “izbrati”. Če se opremo na to etimologijo, bi inteligenca torej pomenila: znati modro izbrati. Če je naša inteligenca razvita, lahko razločujemo med mislimi, ki nam pomagajo, ki so produktivne, ki so dobrodejne za nas in za druge, ter mislimi, ki se napajajo v željah, so sebične, destruktivne in odvečne.
Inteligenca nam pomaga tudi uporabiti tista stara učenja stoikov, med katerimi je Epiktet, ki je spodbujal k razločevanju med stvarmi, ki jih lahko nadziramo, in stvarmi, ki jih ne moremo.
Obstaja koristna vaja, pri kateri lahko opazujemo, kaj v nas zbuja skrbi, in poskušamo ugotoviti, ali lahko to spremenimo in na to vplivamo ali ne. Če lahko, potem bi morali biti proaktivni in narediti vse, kar je v naši moči, da dosežemo pozitiven rezultat. Delovanje je lahko pogosto najboljše zdravilo za strah.
Če tega ne moremo spremeniti, potem nima smisla skrbeti preprosto zato, ker to v nobenem pogledu ne pomaga.
Če pa nas je zaskrbljenost že premagala, lahko poskušamo spremeniti okolje, narediti nekaj drugače, da bi odvrnili razum od destruktivnih misli. Po možnosti preusmerimo pozornost na stvari, ki so zdrave in pozitivne, naj je to sprehod v naravi, pogovor s prijateljem o temi, ki ni povezana z vzrokom naše zaskrbljenosti, pozorno poslušanje pomirjujoče glasbe ali na kar koli, kar bo našemu razumu omogočilo predah.
Verjetno bomo nazadnje sposobni dvigniti svojo zavest in videti stvari z novega zornega kota.
Avtor: Gilad Sommer
