Velika reka in rečica

OGLAS

Nekoč je bila na svoji poti velika reka. Za sabo je imela že milje in milje na katerih je doživela že marsikaj. Zato je bila to modra reka. Zdaj le umirjeno teče.

Kmalu se vanjo od strani zaleti manjša rečica.

OGLAS

– Ops. Nisem vedela, da bom na poti naletela na nekaj, kar je podobno meni, a veliko večje, je rekla in takoj vprašala, ne da bi izgubljala čas za vljudnost: Kam greva?

– Lepo pozdravljena tudi ti, mala prijateljica. Preden ti odgovorim, mi povej kaj o sebi, pravi velika reka.

– No prav, je nejevoljna rečica, ampak potem hočem odgovor.

In začne pripovedovati.

– Ne spomnim se natančno kako se je vse skupaj začelo. Spomnim se tega, da mi je bilo všeč, ko sem bila še zelo majhna. Premetavalo me je čez kamenje in skalne police in bila sem zelo zelo urna. To mi je bilo tako všeč, da sem si premetavanja želela še in še. Kasneje sem se nekoliko razširila in umirila. Začela sem se spraševati, kam sploh grem. Srečala sem mnoga bitja: nekatera so me prečkala, druga so pila ali zajemala vodo iz mene, nekatera pa so se metala vame, se umivala, a nobeno bitje mi ni odgovorilo na moje vprašanje. Zato jih kmalu nisem več želela srečevati. Včasih sem jih celo poškropila. Nenehno sem si predstavljala, kako bo izgledala pot naprej in si domišljala, da bom za vsakim naslednjim ovinkom dobila odgovor. In vedno znova sem bila razočarana. Ni bilo nikogar in ničesar, kar bi me približalo k vedenju. Včasih me je celo prav grdo vrglo več metrov v globino. In to proti moji volji! Uh, sem jezna ob takih dogodkih! Zelo sem že nestrpna in opažam, da sem spremenila barvo. Verjetno od same napetosti. Ampak ti… zdaj sem končno srečala nekoga, ki mi bo razodel to veliko skrivnost. Saj, kot vidim, greva naprej skupaj in ti si vendar veliko večja. Gotovo že davno veš kam greva.

– Ubožica, začne velika reka. Ali si do sedaj počela sploh kaj drugega, kot tekla v iluzijah?

– Kako to misliš? se začudi rečica.

– Ves čas si vendar tekla drugje, le v svoji strugi ne. Ali si sploh uživala življenje ob sebi? Nisi opazila, da si prav poseben dar za bitja? Ali si opazovala pokrajino, po kateri si tekla? Ali si dojemala naravne spremembe, ki so se dogajale s tabo in okoli tebe? Si uživala ovinke, brzice, slapove? Ali si uživala POT?

– No…preveč sem bila zaposlena…, se hoče braniti rečica.

– Razočarati te moram. Odgovora na tvoje vprašanje ne dobiš niti od mene.

– Ampak…, je nervozna rečica.

– Nisi dojela? Tvoj smisel je dojemanje vsakega trenutka tvojega toka. Če si budna, če se zavedaš vsakega trenutka, se nikoli ne sprašuješ, ali si kaj zamudila v preteklosti, za prihodnost pa nimaš časa, saj sicer zamudiš vse blagoslove trenutka. In končni cilj sploh ni važen. Ta pride. Ob pravem času. Zagotovo!

Rečica je začutila neznano pomirjujočo energijo. Vedela je, da prihaja iz velike reke. Vedela je, da ji lahko zaupa. Še več, opazila je, da je z veliko reko pravzaprav ENO.

Ivan Horvat