Velike naše želje

Včeraj sem bila zopet žalostna, ker sem poslušala stavek : Mami jaz si pa ful želim….? In takrat me že nekaj časa stisne pri srcu.

Vsi imamo svoje sanje in želje. Vsi si v mladosti predstavljamo kakšno življenje bi želeli imeti.

Sama nisem seveda nobena izjema: streho nad glavo, dva otroka, ljubečega partnerja, dobro službo. Sem mogoče prezahtevna? Žal je odgovor: DA.

OGLAS

V trenutnih razmerah, ki nam jih ponuja naša preljuba država se vprašam, če sploh lahko še sanjam.

Na mojo veliko srečo imam redno službo ( zaenkrat ), v kateri dobim solidno plačilo, streho nad glavo in otrokoma omogočim toplo hrano.

Toda vseeno pridejo trenutki, ko jima ne morem kupiti stvari, ki si jih želita.

Delam v redni službi, delam popoldne, pa še vseeno ne zaslužim toliko, da bi lahko normalno živeli. Nimam časa, da bi se posvetila popoldne otrokoma in delala z njima domačo nalogo, ker me skrbi ali bomo imeli naslednji mesec denar za poravnavo položnic…

….potem pa berem razne zgodbe ljudi, ki so že na pragu revščine. Ki jedo čebulo in kruh in jim je topel čaj enkrat na dan dovolj, da se malo pogrejejo, ker nimajo denarja za plačilo ogrevanja. Kam smo prišli?

Sama se maximalno trudim za naše otroke in jim dobrodelno pomagam, prav tako za otroke iz drugih držav. Če le imam možnost pomagam. Finančno takrat, ko zaslužim dodaten denar, ki ga nisem pričakovala, materialno pa zelo veliko. Mislim, da revež pomaga revežu, kajne?

Je to lepa prihodnost za naše otroke? Je to tisto kar jih moramo naučiti? Da bodo kljub temu, da hodijo v šolo, se učijo, trudijo in vlagajo vase, kljub vsemu morali plaziti po kolenih in se boriti za obstoj?

Kakšno predstavo jim daje naše trenutno stanje? Katastrofalno!

Moje sanje so postale drugačne…. danes si želim samo ene stvari: da bom zdrava,da bom lahko še naprej delala do onemoglosti, ker edino tako bomo preživeli. To pa je žalostno….:(

Mogoče se kljub vsemu pa želim še nekaj: boljše stanje v državi in lepšo prihodnost za vse otroke.