Naše fizično telo. Po eni strani je to v naši (zahodni) družbi vse kar šteje, vse kar je. Smo samo fizično telo. Po drugi strani pa svojega telesa niti približno ne znamo poslušati, nismo v stiku z njim. Se pravi: mislimo, da smo zgolj fizično telo, delujemo pa samo iz uma in ne iz telesa. Malo ironično, a ne?
Kdo zares zmore poslušati, slišati telo? Oziroma, mogoče bolje rečeno, kdo ga upa slišati, delovati na podlagi tistega, kar mu telo narekuje, sprejemati odločitve zase iz telesa in ne iz glave? Če nismo nič več kot fizično telo – zakaj ga ignoriramo?
Zakaj telo obravnavamo, tretiramo na podlagi vsega kar smo se naučili? Zakaj na primer, ne jemo tistega kar telesu paše, zakaj jemo tisto kar naj bi bilo dobro za nas; torej kar smo prebrali, slišali, je priporočljivo? Zakaj verjamemo, da drugi bolje vedo, kaj mi potrebujemo, kaj je dobro za nas? Zakaj vse odgovore iščemo zunaj sebe?
Zanikanje svojega telesa je v resnici zanikanje sebe. Koliko bolezni nastane samo zato, ker se ne slišimo. Oziroma, morda slišimo, čutimo, da nam telo reče NE, ampak mu ne upamo slediti. Ker je toliko vsega kar »se mora, je priporočljivo, dokazano, sprejemljivo«, itd. Vse avtoimune bolezni so posledica zanikanja, ignoriranja telesa (če imate v svojem »human design bodygraphu« definiran energetski center vranice ali celo t.i. vranično avtoriteto se lahko najdete v tem).
Odnos do telesa je ena od stvari, ki se mora spremeniti, ampak ne v smislu, da bolje skrbimo zanj po načelih sodobne družbe, temveč: da ga slišimo. Da slišimo, kdaj reče ja in kdaj reče ne, da slišimo ko nam sporoča vse pretekle travme, bolečinske spomine, ki so zapisani globoko v telesu. In mu dovolimo da to izrazi, sprocesira. Naše fizično telo z vsem kar je ali ni, je odraz naših čustev, uma in duha.
V telesu je vsa modrost, ki jo potrebujemo zase… ampak je skrita pod kopico prepričanj in vzorcev, ki nam preprečujejo, da bi jo slišali.
Da pridemo v stik s sabo, s svojim telesom… se moramo distancirati od balasta vsega kar vemo, mislimo da vemo, od hrupa vsakdanjega sveta… Poslušajmo kaj nam sporoča, dovolimo telesu, da se izrazi, da se očisti, sprosti, razbremeni… samo tako se lahko transformira.
Prava sprememba oziroma transformacija človeka ne gre nikoli samo skozi um; tu se največkrat začne, ampak v 90% tam tudi ostane… ne pride do fizičnega telesa.
Verjamemo, da je dovolj, da vse samo vemo in hkrati verjamemo, da »vemo« kaj je dobro za nas, samo na podlagi uporabe našega uma. Tisto kar moramo spremeniti je kako razmišljamo o svojem telesu, kako ga dojemamo, kako ga tretiramo. Zaupajmo svojemu telesu, da ve kaj je dobro za nas.
Naše telo je več kot skupek izklesanih mišic, skladnih linij in oblin. Ampak – koncept “lepote” je že druga tema. 😉
