Verjeti pomeni ustvarjati

OGLAS

Danes obstajajo številni idejni tokovi, ki zagovarjajo pomembnost načina razmišljanja pri reševanju naših okoliščin ali pojasnjujejo, kako smo v takšnih okoliščinah pristali. O povezavi med mislimi in resničnostjo govorijo tudi nekatera starodavna, tako vzhodna kot tudi zahodna učenja.

“Vse kar si zamislimo, lahko postane resničnost.” Pablo Picasso
“Nič ni ne dobro ne slabo samo po sebi; naše misli so tiste, ki nekaj ovrednotijo kot dobro ali slabo.” William Shakespeare

Verjeti pomeni ustvarjati.

Ta stavek, ki je danes zelo v modi, ima nedvomno globlji pomen, kot se lahko zdi na prvi pogled. Nekateri to pojmovanje pripisujejo majevskemu ljudstvu, kot na primer Santiago Pando v svojem filmu Creer es crear (Verjeti pomeni ustvarjati). Drugi ga pripisujejo Marku Avreliju, cesarju in filozofu, ki je dejal: “Naše življenje je takšno, kakršnega ustvarijo naše misli,” kar je samo na drugačen način povedano to, kar je dejal že Sidarta Gotama, Buda, ki mu pripisujejo stavek:

“Vse, kar smo, je posledica naših misli. Če nekdo govori ali deluje iz koristi, bo posledica bolečina. Če to počne s čistimi mislimi, ga bo zasledovala sreča kakor senca, ki ga nikoli ne zapusti.”

Če se ozremo po sedmih univerzalnih zakonih, pripisanih Hermesu, “Trikrat velikemu”, in po vedski filozofiji, vidimo, da je prvi med zakoni prav zakon mentalnosti, kar pomeni, da je vse mentalno, da je vse, kar obstaja, obstajalo že prej na ravni misli. Če se dvignemo na kozmično raven, je vse kreacija mentala Enega ali Kreatorja. Če se spustimo na raven posameznika, je vse, kar smo, posledica naših misli. Zato kadar pogovorno pravimo: “Verjeti pomeni ustvarjati,” to dejansko pomeni, da moramo biti pozorni na svoje misli, saj svojo resničnost ustvarjamo sami.

OGLAS

Znameniti stavek, ki ga nekateri pripisujejo Budi in drugi Mahatmi Gandhiju, se glasi:

“Bodi pozoren na svoje misli, saj te postanejo besede. Bodi pozoren na svoje besede, ker te postanejo dejanja. Bodi pozoren na svoja dejanja, ker ta postanejo navade. Bodi pozoren na svoje navade, ker te postanejo značaj. Bodi pozoren na svoj značaj, ker ta postane tvoja usoda.”

Živimo znotraj sistema verovanj; verjamemo v kup stvari: nekatera prepričanja nam je vsilila družba, druga smo nasledili od družine; številna med njimi pa so posledica tega, kar smo, naše osebnosti. Naše vsakodnevne misli se spreminjajo glede na to, ali smo dobri, slabi, pogumni, prestrašeni itd., toda naša identiteta je neposredno odvisna od naših misli, od tega, za kar naš um pravi, da je temelj naših preteklih izkušenj, in tako, s temi mentalnimi predstavami, ustvarjamo svojo sliko zgodovine. Ta subjektivna zgodovina verjetno ni resnična, temveč temelji na verovanjih našega lastnega razuma, na njegovem dojemanju preteklosti. Omejimo to, kar smo, na kratko zgodovino našega “malega jaza”, ki ga lahko imenujemo “ego”, in ki to, kar smo, meri s prav tako majhnim merilom.

Če verjamemo, da ne bomo mogli premagati ovir, ustvarimo to resničnost. Če verjamemo, da smo nesposobni, ustvarimo to resničnost. Če verjamemo, da smo klavstrofobični, ustvarimo to resničnost.

Tako je s številnimi občutki, ki niso niti negativni niti pozitivni, temveč smo mi tisti, ki jim pripišemo eno ali drugo lastnost. Ni dvoma, da se ta verovanja, ki so v našem razumu, izrazijo kot “vibracija v naših celicah” in tako ustvarjamo svoje življenje. Kvantna fizika je že odkrila, da opazovalec vpliva na poskus, kot je dejal Pascual Jordan, matematik in teoretični fizik.

Znanstveniki so s poskusi na področju osnovnih delcev potrdili, da ima razum sposobnost ustvarjanja. Po navedbah Amit Goswanija, profesorja fizike na univerzi v Oregonu, se obnašanje mikrodelcev spreminja glede na to, kar počne opazovalec. “Kadar opazovalec opazuje, se mikrodelec obnaša kot val, kadar pa ne opazuje, se obnaša kot delec.” To pomeni, da se ista stvar obnaša kot materija in kot energija. Kadar nas na naši poti vodi naš mali jaz in gledamo proti prihodnosti v upanju, da bomo našli nekaj drugačnega, izgubimo edino mesto, kjer je življenje, to je sedanji trenutek, zdaj.

Če samo upamo, ali verjamemo, da se bodo stvari uredile same po sebi, pri tem pa ničesar ne naredimo, in se predvsem nočemo spremeniti, ostanemo v našem starem mentalnem svetu in zato tudi sprememb ne bo. Tako prihodnost ne bo dosti drugačna od sedanjosti.

Če razmišljamo: “sem takšen, kakršen pač sem in tega ne morem popraviti,” se zatekamo v svojo cono udobja, v svojo lastno platonsko votlino in ustvarjamo resničnost, ki je skladna s tem jazom, ki smo ga ustvarili.

Živeti je treba v sedanjosti, z vedrino, se prepustiti toku življenja in iskati smisel našega obstoja, pravi Mihaly Csikszentmihalyi (profesor nevroznanosti na univerzi v Stanfordu) v enem od intervjujev. Mihaly Csikszentmihalyi je direktor centra za kakovostno življenje na univerzi Claremont Graduate University v Kaliforniji. Tam se posveča raziskovanju teoretičnih temeljev in različnih možnosti praktične uporabe pozitivnih vidikov misli, kot so optimizem, kreativnost, notranja motivacija in odgovornost. Njegove teorije so naredile revolucijo v psihologiji in sprejeli so jih celo nekateri svetovni voditelji. Njegove knjige, kot je “Flow: The Psychology Of Optimal Experience”, ki so postale veliki prodajni uspehi in vplivni priročniki novih šol pozitivistične psihologije, so še kako aktualne.

Če vso pozornost in vse svoje namere, torej vso zavest, usmerimo v to, kar počnemo v vsakem posameznem trenutku, nam bo to gotovo prineslo srečo, toda nič ne pride samo od sebe. Želim povedati, da moramo za vsak cilj, ki ga želimo doseči, nekaj narediti, moramo razvijati voljo, to pa pomeni, da moramo odpraviti nekatere navade ter osvojiti nove, konstruktivnejše navade.

Mentalni vzorec nesreče se razbije v “tukaj in zdaj“, saj tako ne iščemo druge stvari, kot je ta, ki se dogaja, ne glede na to, kaj se dogaja. Življenje živi, in živi le v sedanjem trenutku, v tukaj in zdaj, kot so dejali stoični filozofi, in to le v meri, ki je odvisna od nas samih.

Toda kako lahko to naredimo?

Tako, da spremenimo misli. Stikalo, ki aktivira spremembo, je volja, ker bo v “konkretno” dimenzijo spustila novo informacijo. “Sprememba pomeni širše razmišljanje, preseganje že znanega okoli nas. Pomeni povezati se z določenimi sanjami, z določeno idejo, ki že obstaja v kvantnem polju možnosti. Sprememba pomeni verjeti v to prihodnost, ki je še ne moremo zaznati s čutili.” (odgovor, ki ga je dal raziskovalec Joe Dispenza v enem od svojih intervjujev).

Mentalni vzorec nesreče se razbije v “tukaj in zdaj”. Moramo odpraviti nekatere navade ter osvojiti nove, konstruktivnejše navade.

Vse to nas nazadnje privede do zaključka, da smo kreatorji svoje lastne usode in zato bomo z več ali manj napora postali in delali to, kar je obstajalo prej na ravni naših misli: seveda moramo to početi z etiko in moralo, brez škodovanja drugim.

Avtor: Jose Manue l Romero Fernández