Verjeti vase

Začenjaj verjeti vase in v svoje sposobnosti, saj ti bo današnja družba dajala vedno več lažnih razlogov, zakaj ne bi smel. Cilj družbe je med drugim podrediti posameznika, ga omejiti pri tem, ko želi dosegati svoje sanje in mu odvzeti svobodo, da se čim bolj podredi družbenemu sistemu. Človek se omejuje tudi sam – s svojimi lastnimi mislimi, prepričanji in dejanji. Ne upamo si sanjati in dosegati svojih sanj, saj nas na poti cel čas ovirajo strah, zaskrbljenost, nezaupanje vase, prepričanja drugih in družba, ki nas lahko obsoja.

Ljudje cel čas obžalujemo. Obžalujemo, da nekaj nismo naredili, rekli ali postali. Šele takrat, ko pridemo v življenju do točke, ko se nam zdi, da nismo več ničesar zmožni, začnemo razvijati željo po tem, da bi šli nazaj v preteklost in bili to, kar smo zmeraj hoteli biti. Zakaj tega nismo postali prej? Kaj nas je tako zelo oviralo, da nismo upali uresničiti svojih sanj?

Imam občutek, da se cel čas nahajamo v stanju čakanja (na nekaj), pri tem pa včasih sploh ne vemo, kaj je tisto, na kar čakamo. Čakamo na pravi trenutek, da nekaj začnemo, ampak kako bomo vedeli, kateri je tisti »pravi trenutek«, če je nekaj v resnici mogoče doseči že zdaj, v tem trenutku. Poleg tega si ne zaupamo dovolj in ne verjamemo, da so lahko nekatere stvari, ki jih vidimo le kot sanje, pravzaprav dosegljive. Razlogi, zaradi katerih nekaj v življenju ne naredimo, ali pa izgovori, ki jih uporabimo, so le konstrukt naših misli in družbe. Če je razlog ali izgovor le odraz strahu, nezaupanja vase in občutka negotovosti, ki nastane, ker premišljujemo o tem, kaj si bodo mislili drugi, je le-ta sedaj postal ovira, ki pa smo si jo postavili popolnoma sami.

OGLAS

Predsodki so neizogiben del družbe. Četudi jih ne želimo imeti, bomo v življenju imeli vsaj enega, zato niti ni smiselno, da bi vsem želeli ustrezati, še posebej pa takrat, ko vemo, kdo smo in kaj želimo doseči. Svojim sanjam pogosto ne sledimo zaradi drugih. Toda, takoj ko zanikamo del sebe, nismo več mi. In če nismo mi, kdo potem sploh smo? Takoj, ko začnemo zanikati več delov sebe ali se pretvarjamo, da smo nekdo drug, smo obsojeni na neuspeh. Potlačevanje svojih želja, čustev in lastne sence vodi v uničenje samega sebe.

Sami se lahko takoj prepričamo v to, da nam nekaj ne bo uspelo in da nekaj ni mogoče, tako zelo težko pa se prepričamo nasprotno. Samega sebe kritiziramo, redko pa se pohvalimo. Hitro se lahko zasovražimo, težko pa se imamo radi. Tako močno se prepričamo, da ne moremo biti uspešni in delati tega, kar nas resnično veseli, da raje vse opustimo in ne poskušamo narediti niti enega koraka naprej. S tem si že na začetku določimo negativni izid. Z dvomi vase se ne rodimo, temveč si jih ustvarimo sami. Če jih znamo ustvariti, jih znamo tudi pregnati.

Upaj si sanjati in verjemi vase. Pomisli, katere so resnične ovire in katere ovire so tiste, ki si jih postavljaš ti sam/-a. Namreč, tiste, ki si jih postaviš sam/-a, lahko tudi odmakneš.

Eva Kojc

Najdete me tudi na Instagramu: ljubitizivljenje (blog za osebno in duhovno rast)