Danes razmišljam o ženski, le kako nebi? Poskušam odstraniti ves zunanji strah, ki polni svet okrog mene. Življenje živi svoj ritem in včasih v njem težko najdem smisel. Življenje v meni se pretaka, kljub temu, da je v glavi polno nasprotij, ki mi polnijo logični del možganov. Ženska sem in že po naravi sami, ne pripadam tej levi strani. Ne razumem ega, ne razumem logike. Ker sem ženska, je moj desni del, čutenje in mehkoba, prevladujoč dejavnik, s katerim se izražam in delujem. Veselim se dejstva, da pripadam polovici sveta, ki ima mehkobo. Zato je še vedno upanje, da bo ta prevladala v situacijah, kjer je potrebna energija kromosoma XX.
Življenje je sestavljeno iz polarnosti. Vse kar obstaja ima svoj nasprotni pol. Ne glede na to ali govorimo o materialnosti ali neoprijemljivosti. Materialnost se izraža skozi bogastvo in revščino. Skozi imeti ali ne imeti. Nasprotno materialnosti je vse tisto, kar se odvija kot neoprijemljivo in nevidno. Svet ega vidi materialno polovico. Vendar materialnost ne more obstajati brez svojega nasprotnega pola. Preprosto ne more, ker je to naravni obstoj vsega. Če ni vidno, še ne pomeni, da ne obstaja.
Težko je verjeti v mehkobo, ko pa je zunanji svet vse prej kot to. Vendar ženske to zmoremo. Zmoremo nositi nasprotje moškega. Zdržati to naravnanost, danes, ko svet stoji zgolj na dobičku, oprijemljivosti in strahu, ni lahko breme. Vendar je to naše veliko poslanstvo in zelo velika odgovornost. Svet nas ta trenutek potrebuje bolj, kot kadarkoli. Če nas je preteklost potisnila v temo, ki je bila potrebna zgolj za nadaljevanje vrste, se danes dvigujemo, kot feniksi iz prahu.
Danes smo ne samo enakovredne. V sebi nosimo semena čustvovanja in topline in s tem presegamo vso tekmovalnost in željo po zmagovanju, ki jo poganja nasprotni pol ega. Z vsem prepričanjem lahko rečem, da smo edino upanje tega sveta.
Povabilo, da (p)ostamo Ženske z veliko začetnico, naj ne velja zgolj današnjemu dnevu. Je pa lepo, da ga imamo, kot je lepo, da tudi trgovci opozorijo na nas. Zakaj pa ne. Ker nas povezujejo z rožicami in čokoladicami, pomeni, da nas svet nekako le enači z lepoto in sladkostjo. Sprejmimo zunanje, če pride do nas. Me pa le dajmo svetu še kaj več, dajmo več sebe. Kar pa ne pomeni, da moramo same opozarjati nase, iskati pozornost ali izpostavljati svoj spol. Povsem dovolj je, da že obstajamo. V naših genih se pretakajo vse ženske, ki so obstajale pred nami in gradile svet na temelju nasprotnega pola moškemu. Lepota kromosoma XX je čudež, ki ga, ravno današnji svet, potrebuje.
Ker obstaja strah, obstaja tudi zaupanje. Ker obstaja sovraštvo, obstaja tudi sprejemanje in ljubezen. Ker obstaja moški, obstaja tudi ženska. Ni naključij. Vsaka od nas ima svojo vlogo. Če še ne veš, katera je tvoja vloga, se vprašaj po njej. Na vsako vprašanje pride odgovor. Ko se predaš svojim genom, si pripravljena odgovor tudi slišati. Ni ga potrebno iskati v nobeni veri ali vedi, horoskopu ali astrologiji. Nič od zunaj ne bo prineslo pravega odgovora. Ti že veš, kdo si. Le prepusti se temu, da si. Preprosto z vsem, kar si znotraj in zunaj.
Vsem ženskam želim, da s to popotnico vstopimo v današnji dan. Vsaka današnja sprememba, bo prinesla rezultate tudi jutrišnjemu dnevu. Kar bomo (z)gradile danes, bo naš svet jutri. Ne moremo ga graditi povsem same, vendar brez nas ne more biti ustvarjeno nič. To je dovolj velik razlog, da si v svojem jedru naredite prostor in si dovolite biti ŽENSKA.
Sandra Kocijančič
