Vpliv resonance na človeka

OGLAS

Kako lahko vplivamo na druge ljudi … jih (nezavedno) zavajamo ali – zdravimo!

Dr. David Sobel iz bolnišnice Kaiser v Kaliforniji je povedal zgodbo* o zdravniku, ki je zdravil astmatičnega bolnika. Bolnik je doživljal hujše napade, zato je hodil k zdravniku po tablete. Zdravnik je pri farmacevtskem podjetju naročil vzorec najnovejšega zdravila za lajšanje astmatičnih težav, ki ga je dal pacientu. Ob tem mu je povedal, da gre za novo, zelo močno zdravilo, ki bi moralo učinkovati takoj.

Že v nekaj minutah po zaužitju je pacient začutil veliko olajšanje – zdravilo je bilo resnično dobro in je učinkovalo takoj! Zdravnik je postal radoveden, kako bi na pacienta učinkovalo zgolj prepričanje, da je zaužil zdravilo, čeprav ga v resnici ne bi. Odločil se je, da bo pacientu ponudil placebo. (S placebom opisujemo navadno neko substanco, ki ne vsebuje nobenih za zdravljenje učinkovitih snovi. Na primer, tableto iz sladkorja ali destilirano vodo, »zapakirano« v obliko zdravila.) Ob naslednjem obisku je pacientu dal tableto, ki je sicer izgledala kot prava, a ni vsebovala nobenih zdravilnih kemičnih substanc; le da tega ni povedal pacientu.

Slednji je potožil, da je bilo tokrat nekaj narobe z zdravilom, saj mu ni popolnoma odpravilo problemov.

OGLAS

Ta reakcija je prepričala zdravnika, da je prvo zdravilo resnično kakovostno in ima odličen učinek na astmatične napade, drugo – placebo – pa je prav tako opravilo delovalo v skladu s pričakovanjem oziroma splošnim prepričanem: pomaga – zaradi psiholoških učinkov – vendar nekoliko manj, saj v njem ni nobene zdravilne substance. Čez čas je s strani farmacevtske družbe prejel obvestilo oziroma opravičilo. Prišlo do pomote – prvo zdravilo je bilo placebo. Zgodba nam govori o dveh pomembnih dejavnikih pri procesu prenosa informacij:

o moči prepričanja pacienta ter o odnosu do avtoritete (zdravnika),
o izjemnem učinku prepričanja zdravnika, ki se je na pacienta preneslo praktično z enako intenzivnostjo, kakršno je doživljal zdravnik.

Poglejmo si vsako izmed teh dveh točk posebej.

1) Moč vere ali kako um nadvlada materijo

Osebno prepričanje oziroma vera ima ogromno moč. Velikokrat lahko zgolj neomajna vera ali zaupanje v sugestijo doseže tisto, česar ne more nobeno zdravilo. V svoji knjigi Moč podzavesti avtor Joseph Murphy navaja primer za primerom, kako so ljudje podlegli moči vere ali sugestije, z negativnimi ali pozitivnimi učinki:

Murphyjev sorodnik si je čez noč pozdravil težko tuberkulozo, ko mu je sin prinesel prstan, v katerem naj bil les s križa, na katerem je bil križan Jezus. Dejstvo: sin je pobral ostružke v mizarski delavnici, a je očetu rekel, da jih je zelo drago plačal, saj izhajajo iz Jezusovega križa.
Potnik na ladji dobi morsko bolezen, ko mu kapitan reče, da izgleda slabo in se ga nekaj loteva.
Murphy si je zgolj ob pomoči sugestije in zaupanja v ozdravitev pozdravil kožnega raka.
Pod hipnozo je človek povonjal vodo, za katero so mu rekli, da je poper, in začel kihati.
Deklica je imela artritis in blago, a neozdravljivo kožno bolezen. Njen oče je leta in leta ponavljal: »Desno roko bi dal, da hči ozdravi.« V avtomobilski nesreči mu je odtrgalo desno roko v ramenu, hčeri pa so naslednji dan izginili vsi simptomi.
V arhivu bolnice v Lurdu je zgodba gospe, ki je popolnoma oslepela, zato je romala v Lurd po ozdravitev. Vsi očesni živci so bili mrtvi in nefunkcionalni. V Lurdu je spregledala in popolnoma ozdravela, čeprav so zdravniki ugotovili, da so njeni očesni živci še vedno mrtvi. (Obnovili so se šele po nekaj mesecih.)

Edina skupna točka teh sprememb je bil skupek mentalne naravnanosti vseh oseb: zavedno ali nezavedno prepričanje, izražena želja oziroma namen ter, na nek način, prepuščanje situaciji, da se zgodi. (To pomeni, da ljudje niso »posiljevali k rezultatu«, pač pa so dovolili, da se je situacija odvijala v skladu z naravnim razvojem dogodkov.

Več v knjigi Zdravje je v nas

2) Prenos lastnega prepričanja na druge

Še mnogo bolj neverjeten pa je učinek komunikacije, v kateri poslušalec popolnoma prevzame nase prepričanja sogovornika, ne da bi se tega zavedal, zaznal ali dovolil.

Če se vrnemo na izhodiščno zgodbo – kako se je torej lahko zgodilo, da je pacient popolnoma prevzel nase prepričanja zdravnika, ki mu je dal placebo, a je ob tem menil, da gre za učinkovito zdravilo?

Tu očitno ni šlo za klasično moč prepričanja pacienta, saj so bile njegove reakcije popolnoma v skladu s pričakovanjem zdravnika, ne pa njega samega … in niti ne v skladu s »kemijo« oziroma »zdravilno« močjo tablet. Namreč, pacient je v obeh primerih menil, da je dobil »pravo« zdravilo, saj mu ni nihče kakor koli namigoval na placebo.

Če bi na razvoj dogodkov vplivala zgolj kemična snov v tableti, prvič ne bi smel čutiti tako velikega olajšanja.

Če bi na rezultat vplivalo pacientovo lastno prepričanje, bi moral biti učinek v obeh primerih enak, saj je pri obeh tabletah menil, da gre za pravo zdravilo.

Zgodilo pa se je 100% tisto, kar je predvidel – ali pričakoval – zdravnik.

To pomeni, da je pacientov um predstavljal nek popolnoma odprt, transparenten »kanal«, skozi katerega se je v neokrnjeni obliki preneslo prepričanje zdravnika na pacientovo telo.

Šlo je torej za zelo složno, usklajeno in nemoteno sodelovanje, kjer sta vsak posebej opravila svojo vlogo: zdravnik je imel jasno prepričanje v razvoj dogodka, pacient pa je bil popolnoma odprt in zaupljiv do zdravnika.

Tako poteka prenos energije v praksi. Zanj je potrebno sodelovanje obeh – nosilca sporočila oziroma »oddajnika« in tudi prejemnika sporočila oziroma »sprejemnika«.

Prenos energije po principu »oddajnika« in »sprejemnika«

Omenjena tehnika ni nič novega, saj je znana že tisočletja; med drugim tudi iz Svetega pisma. Jezus je bil sposoben v trenutku ozdraviti fizično ali psihično bolnega človeka in celo oživljati od mrtvih. Je bil pa popolnoma neučinkovit v svoji domači vasi, kjer so ga poznali od prej – ker je bil »le tesarjev sin«.

Tudi Jezus je velikokrat uporabljal besede v smislu »Tvoja vera te je ozdravila«, »Če verjameš, boš ozdravel« in podobno.

Torej moč »oddajnika« nima tako velikega učinka, če je »sprejemnik« ni v stanju – oziroma, ni pripravljen – sprejeti.

Po drugi strani pa je treba ločiti med odprtostjo in (pre)veliko željo po rezultatu.

Namreč, prevelika želja lahko dobesedno zaduši pretok energije in popolnoma izniči učinek, kot je to opisano v zgodbi o Solomonovih paradižnikih. Veliko bolj učinkovito je, če je »sprejemnik« odprt za sprejem energije, istočasno pa nima prevelike želje za rezultatom.

Kakšno je torej najboljše stanje obeh, »oddajnika« in »sprejemnika«, da je prenos energije s prvega na drugega optimalen?

Brezmejna vera »oddajnika« in popolno zaupanje »sprejemnika« v »oddajnik«.

To pomeni, da nosilec energije niti trohice ne dvomi v rezultat, prejemnik pa je le odprt za vse; ob čemer mora toliko – lahko tudi nezavedno – zaupati »oddajniku«, da niti ne dvomi, da bi se lahko zgodilo kaj manj od pričakovanega. Podobno, kot je majhen otrok odprt do nasvetov staršev.

Kako vemo, kdaj zaupamo v rezultat?

Kako pa vemo, kdaj ima »oddajnik« brezmejno vero? Še vedno najboljšo prispodobo je ponudil Kojc v knjigi Učbenik življenja. Zamislimo si, da po televiziji gledamo tekmo – oziroma, ponovitev tekme – za katero vnaprej vemo, kakšen bo rezultat.

Koliko bi bili na trnih, katero moštvo bo zmagalo? Koliko bi se čustveno vživeli v vsako akcijo? Koliko bi izražali željo po boljši igri?

Verjetno bi bili osredotočeni na povsem druge stvari. Dokler nam je najpomembnejši rezultat, vso pozornost usmerjamo v razvoj oziroma razplet dogodkov. Če rezultat poznamo vnaprej, smo pri akcijah športne ekipe lahko osredotočeni na druge, »malenkostne« stvari. Na primer, na tehniko … lahko opazujemo igralce in njihovo doživljanje razvoja dogodkov … morda spremljamo taktične poteze trenerjev … se sprašujemo, katera akcija bo prinesla preobrat in podobno.

Skratka, zanima nas vse drugo, razen končnega rezultata.

To je tudi uporabna tehnika, s katero ugotovimo, koliko dejansko zaupamo ugodnemu razpletu določene situacije.

Vprašajmo se, ali smo pozorni na druge, »manj pomembne« stvari, ki jih spremljamo z otroško radovednostjo … ali bolj »plujemo s tokom razvoja dogodkov«? V smislu, ko se stvari odvijajo v želeno smer, se počutimo bolje, ko se ustavijo ali gredo morda celo nekoliko navzdol, pa nas zaskrbi.

Če resnično verjamemo v uspešno rešitev, imamo globoko v sebi vedno podobne občutke – ne glede, kaj se trenutno dogaja. Sem ter tja lahko na površje pride kakšne črv dvoma, vendar je to le trenuten preblisk, ki takoj tudi zbledi.

Pa še en način je, kako lahko pri sebi zaznamo, ali smo preveč energijsko navezani na rezultat (kar pomeni, da ga bodisi energijsko posiljujemo bodisi dvomimo v srečen razplet).

V stanju čakanja – torej, ko se odvija neka zadeva, za katero bi želeli, da se razreši na specifičen način oziroma v določeno smer – pomislimo na zelo kratkoročne cilje; na primer, kaj bomo počeli zvečer. Prikličimo si v misli nek prijeten dogodek.

Ali se lahko energijsko povežemo s tem dogodkom? Koliko radostni lahko začutimo ob misli nanj? Kako močni občutki se zbudijo v nas?

Če se ne moremo povezati z njim oziroma se nam zdi nekoliko odmaknjen, zamegljen ali »prozoren« (brez energije), je to znamenje, da ta trenutek svojo pozornost usmerjamo nekam drugam … če se tega zavedamo ali ne.

Ponavadi se to zgodi, ko smo zaskrbljeni. Ker nam misli uhajajo v različne scenarije, nam s tem odteka tudi energija. Istočasno se v nas izoblikuje posebno čustveno stanje (ki ga, mimogrede, imenujemo tudi prevladujoča vibracija).

To čustveno stanje in hkratno odtekanje energije nam onemogočata energijsko povezavo s kratkoročnim radostnim dogodkom.

Ko to opazimo pri sebi, je čas za obrat vase in izvedbo kakšne učinkovite tehnike, ki zmanjšuje oziroma odpravlja skrbi.