OGLAS

Evo… Sedim tukaj na vrhu in čakam, da se ohladim in spravim švic dol s sebe.

Stemnilo se je in shladilo, tudi nekaj kapljic je že padlo. Poznana pot mi je bila tudi danes dokaj lahka. Vendar nisem srečal dosti ljudi, morda zato, ker ni sonca.

Le še proti visokim ostrim skalnim hribom se svetlika, a tudi tam zadnja plavina neba vztrajno izginja. Pozni poletni dan se umika.

Opazujem pare, predvsem tiste z otroci, kako uživajo in kako je premik v naravo pričaral iskrice v očeh. Tudi otrokom, ki se ponavadi znajo upirati in bi bili raje doma, za računalnikom ali tablico. Pa so tukaj. Vsi smo tu. Da si podelimo topel pozdrav in izrečemo prijetno besedo vzpodbude, kadar več ne gre.

A danes so tukaj le tisti, ki so vajeni hoda v hrib. Vajeni biti skupaj. Povezani. To se vidi po tem, kako drug ob drugem funkcionirajo. Vse gre v miru in mir je tukaj še bolj navzoč.

…

Opazim, kako jo pogleda. Ona se samo nasmehne in nalahno pokima z glavo. Tako pomenljivo, da kar zareže. Veliko spoštovanje je med njima. Približa se mu in ga narahlo poboža po licu in on se dotakne njenih prstov. Sledi še kratek pogled v oči … pogled popolne predanosti… tako srečna sta, da sta se našla, vesela drug za drugega in tako ponosna.. Nato se pozornost preusmeri na otroke, ki divjajo med klopmi.

…

Počasi pospravljam njoke v gobovi omaki. Za kosilo. Hvaležen, ker mi je nekdo pripravil in prinesel ne mizo.

Dlani se mi zarijejo v obraz. Ob misli na Sveti trenutek, ki sem mu bil pravkar priča…

JB Nejc