Ves svet te lahko ljubi, a ta ljubezen te ne bo osrečila. Osrečilo te bo, če boš delil vso ljubezen, ki jo imaš v sebi. To je ljubezen, ki nekaj pomeni.
Ko smo še otroci ‒ pet, šest ali sedem let stari ‒ nas vleče k drugim otrokom zato, ker se radi igramo, ker se radi zabavamo. Z njimi ne preživljamo časa zato, ker bi se radi prepirali in drug drugega spravljali v slabo voljo. Tudi to se sicer zgodi, a le za kratek čas. Potem pa se igramo naprej. In ko se naveličamo, se igramo kakšno drugo igro, spremenimo pravila, ves čas pa raziskujemo.
Če greste torej z nekom živet zato, da bi radi ob njem doživljali drame, ker bi radi zganjali ljubosumje, ker bi se ga radi lastili, ker bi radi obvladovali njegovo življenje, pač ne iščete zabave, temveč zgolj bolečino ‒ in to boste prej ali slej tudi našli.
Če vstopate v odnos sebično, v pričakovanju, da vas bo partner osrečil, boste ostali z dolgim nosom. In za to ne bo on prav nič kriv, temveč le vi sami. Kadar vstopamo v kakršenkoli medosebni odnos, to počnemo zato, ker bi radi z nekom delili svoje življenje, uživali, se zabavali, ne pa se dolgočasili.
Če iščemo partnerja, je to zato, ker bi se radi igrali, ker bi bili radi srečni in ker bi radi uživali v tem, kar smo. Partnerja si ne poiščemo samo zato, da bi človeku, ki ga ljubimo, zmetali pred noge vso svojo nesnago, da bi ga zasuli z vso svojo ljubosumnostjo, jezo in sebičnostjo.
Kaj naj si mislimo o človeku, ki nam reče Ljubim te, potem pa dela z nami kot svinja z mehom, nas ponižuje in nam odreka vsakršno spoštovanje? Tak človek nam nemara sicer zatrjuje, da nas ljubi, toda ali je to res ljubezen?
Če nekoga ljubimo, si želimo zanj samo najboljše. Zakaj torej s svojo nesnago zasipamo lastne otroke? Zakaj grdo ravnamo z njimi ‒ zgolj zato, ker smo polni strahu in čustvenega strupa? Zakaj krivimo svoje starše za lastno smetje?
Ljudje se naučijo sebičnosti in tega, da trdno zapahnejo svoje srce. Potem hrepenijo po ljubezni, ne vedoč, da je njihovo srce čarobna kuhinja. Vaše srce je čarobna kuhinja, zapomnite si to! Odprite ga torej! Odprite svojo čarobno kuhinjo in nehajte prosjačiti za ljubezen po svetu.
Vsa ljubezen, kar je potrebujete, je že v vašem srcu.
V svojem srcu lahko zamesite ljubezni, kolikor hočete, pa ne le zase, temveč za ves svet.
Svojo ljubezen lahko dajete brez pogojev; z njo ste lahko velikodušni, saj imate v srcu čarobno kuhinjo.
Potem si bodo vsi tisti sestradani ljudje, ki mislijo, da je srce zaprto, vedno želeli vaše bližine. Osrečuje vas namreč prav ljubezen, ki prihaja iz vas. In če boste z njo odprtih rok, vas bo vsakdo ljubil. Če boste velikodušni, nikdar ne boste osamljeni. Če boste sebični, boste vselej osamljeni, in nihče drug kakor vi sami ne bo kriv za to.
Z velikodušnostjo si boste odprli vsa vrata ‒ s sebičnostjo prav nobenih. Sebičnost prihaja iz uboštva v srcu, iz prepričanja, da ljubezni ni dovolj. Sebični postanemo, če se bojimo, da lahko že jutri ostanemo brez tiste pice.
Toda če vemo, da je naše srce čarobna kuhinja, smo vselej lahko velikodušni, naša ljubezen pa brezpogojna.
Povzetek iz knjige Mojstrstvo ljubezni >>, Don Miguel Ruiz
Vse knjige in karte Dona Miguela Ruiza: TUKAJ >>
