Vse vrste nakupovalnih vrečk, ne le plastične, obremenjujejo okolje

OGLAS

Predstojnik katedre za tehnologijo na Ekonomsko-poslovni fakulteti v Mariboru Gregor Radonjič pojasnjuje, da se je v primerjavi med plastičnimi, papirnatimi in biološko razgradljivimi nakupovalnimi vrečkami okoljsko najbolje odrezala klasična plastična polietilenska vrečka, ko se uporabi najmanj štirikrat.

Druga okolju najmanj škodljiva možnost je polietilenska plastična vrečka za enkratno uporabo, če se zatem koristi kot vreča za smeti in se jo nato odvrže med odpadno embalažo, namenjeno reciklaži. Nakupovalna vrečka iz blaga v analize ni bila vključena.

Plastične nakupovalne vrečke proizvajajo manjši okoljski odtis od papirnatih in biološko razgradljivih vrečk predvsem zaradi manjšega obremenjevanja okolja pri njihovi izdelavi, poudarja Radonjič in v dokaz navaja izsledke številnih raziskav. Med drugimi omenja raziskavo Roberta Lilienfelda, ki je ugotovil, da povzročajo plastične vrečke 60 odstotkov manj emisij toplogrednih plinov in potrebujejo 40 odstotkov manj energije pri proizvodnji kot papirnate. Prav tako je za izdelavo slednjih po ocenah strokovnjakov potrebne od 20 do 40 odstotkov več vode.

OGLAS

Okoljski odtis vrečk odvisen od ravnanja uporabnikov

V analizo okoljskega odtisa nakupovalne vrečke ni vključena le njena izdelava, temveč tudi dolgotrajnost njene uporabe in ravnanje z njo potem, ko jo odvržemo. Vpliv vrečk na okolje torej ni vedno in povsod enak, ampak je v precejšnji meri odvisen od ravnanja z njimi med uporabo in po njej.

V Sloveniji po navedbah članice društva Ekologi brez meja Petre Matos eno nakupovalno vrečko v povprečju uporabljamo 20 minut, nato pa jo zavržemo. Vsako minuto tako kot odpadek konča okoli 900 nakupovalnih vrečk.

Po končani rabi je okolju najbolj prijazna odstranitev odpadnih vrečk njihova reciklaža. Reciklirane papirnate vrečke je mogoče ponovno vključiti v papirno proizvodnjo, plastiko oziroma polietilen, iz katerega je narejena večina plastičnih vrečk, pa se uporabi za gorivo, ki ima skoraj enako gorilno vrednost kot nafta oziroma trda goriva, pojasnjuje dr. Andrej Kržan s Kemijskega inštituta.

Pri biološko razgradljivih vrečkah se zaplete. Hitro razgradljive vrečke, za katere je mogoče pridobiti evropski ali slovenski standard kakovosti, so primerne za kompostiranje, kjer jih mikroorganizmi razgradijo v lastno hrano.

Drugače je z vrečkami, katerih biološka razgradnja traja dlje od kompostnega cikla in za katere standardi kakovosti ne obstajajo. Taka vrsta vrečk so plastike z dodanimi prooksidanti, kot so magnezij, kobalt ali svinec, zaradi katerih začne vrečka v stiku s kisikom in svetlobo razpadati. Znanstveniki še niso prišli do zanesljivih dokazov, da pri tej vrsti vrečk ne poteče le fizična razgradnja, ampak tudi biološka oziroma da v naravi ne ostanejo drobni plastični delci, pojasnjuje Kržan. Dodaja, da je slovensko ministrstvo za okolje takšne materiale kljub temu vključilo v uredbo o okoljski dajatvi za onesnaževanje okolja zaradi nastajanja odpadne embalaže kot biološko razgradljive. Kupec tako ne ve, ali resnično kupuje biološko razgradljivo vrečko, saj sestava vrečke ni označena, prav tako pa na razlike ne opozarjajo trgovci, pravi Radonjič.

Poleg tega je industrijska mehanska reciklaža najbolj učinkovita, kadar se predelujejo čisti materiali brez primesi. Združenje evropskih podjetij za reciklažo plastike opozarja, da prooksidanti uničijo energijsko vrednost reciklirane vrečke. Po njihovem mnenju biološko razgradljive vrečke na splošno predstavljajo ekonomsko in ekološko neumnost, saj je za njihovo izdelavo potrebne ogromno energije, ki bi se lahko vrnila v uporabo v procesu reciklaže. Uporaba biološko razgradljivih vrečk je smiselna le, če končajo na kompostu, pritrjuje Kržan.

Le majhen delež v reciklažo

Vendar na splošno le majhen odstotek odpadnih nakupovalnih vrečk roma v reciklažo. Večinoma jih ljudje namesto v kompost (biološko razgradljive vrečke) ali v zabojnike za papir (papirnate vrečke) oziroma med odpadno embalažo (plastične vrečke) mečejo v mešane odpadke, ki končajo na odlagališčih odpadkov. Za majhen odstotek recikliranih nakupovalnih vrečk so odgovorni tudi upravljalci slovenskih odlagališč odpadkov, ki kljub globam okoljskega ministrstva niso poskrbeli za primerno obdelavo mešanih komunalnih odpadkov, torej za njihovo delno ločevanje, pravi Kržan.

Na odlagališčih odpadkov nakupovalne vrečke razpadajo počasneje, kot bi lahko. Ker so zakopane med smetmi, do njih ne pronicata sončna svetloba in kisik ter drugi elementi, potrebni za njihovo razgradnjo, opozarja ameriška okoljevarstvena agencija. Dodaja, da zaradi teh dejavnikov na odlagališču papirnata vrečka razpada skoraj tako dolgo kot plastična, prav tako pa se lahko močno podaljša čas razkroja biološko razgradljivih vrečk.

Pri tem se klasična plastična vrečka v naravi nikoli ne razgradi, ampak v 500 do 1000 letih razpade na majcene delce, ki ostanejo v okolju ter se preko prehranjevalne verige znajdejo ne le v marsikateri živali, temveč tudi na človekovem krožniku, opozarja Matosova.

Države prepovedujejo in omejujejo uporabo predvsem plastičnih vrečk

Države po vsem svetu so zato začele z ukrepi za prepoved ali zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk. Pobudo so prevzele dežele tretjega sveta, kot so Bangladeš, Eritreja, Ruanda, Somalija in Tanzanija. Evropski predpisi prepovedi uporabe nakupovalnih vrečk ne dovoljujejo, zato so začele evropske države (Danska, Irska, Francija, Malta) uvajati ekološki prispevek na plastične vrečke. Ta na Irskem znaša 22 centov, na Malti 15 centov.

V Sloveniji so koalicijski poslanci v sodelovanju z društvom Ekologi brez meja v parlamentarno obravnavo vložili predlog zakona, po katerem bo okoljski davek za plastične vrečke znašal 50 centov, vrečke z najmanj 95-odstotno stopnjo biološke razgradljivosti bodo obdavčene s prispevkom v višini 40 centov, za vrečke iz tekstilnih vlaken pa bo okoljski prispevek znašal 20 centov.

Radonjič je vesel, da so v nasprotju z drugimi državami v slovenski predlog obdavčitve vključeni vsi materiali nakupovalnih vrečk, saj okolje obremenjujejo prav vse vrste vrečk, z njihovo uporabo pa na splošno pretiravamo. Kljub temu pravi, da nakupovalne vrečke niso naš največji ekološki problem.

Tudi Kržan opozarja, da je nakupovalna vrečka izjemno učinkovit izdelek, ki ljudem prinaša varnost in zdravje ter seveda udobje in uporabno vrednost. “Ta izdelek demoniziramo, ker mi z njim ne ravnamo pravilno,” pravi. Dodaja, da predlagani okoljski prispevek ni le previsok, ampak tudi nepotreben. “Obstajajo drugi načini za omejevanje uporabe nakupovalnih vrečk, na primer znižanje končnega računa za nekaj centov kupcu, ki s seboj prinese lastno vrečko,” pojasnjuje.

Tudi pri Zvezi ekoloških gibanj Slovenije nasprotujejo predlaganemu zakonu, saj menijo, da ni potrebe po novem zakonu, ampak bi to področje najbolj učinkovito reševali s celovito ureditvijo v okviru okoljske zakonodaje s področja ravnanja s komunalnimi odpadki in embalažo.

Avtor: Marjeta Kralj
www.eko.dnevnik.si