Vsi imamo notranjega otroka

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste v svojem vedenju ali besedah prepoznali “glas” mame ali očeta in ste presenečeni obstali in pomislili: “Saj tako je govorila in ravnala moja mama! Kako je to mogoče?”

Neka ženska je pretresena povedala: “Čeprav sem se odločila, da bo moj zakon povsem drugačen od zakona mojih staršev, pa vse bolj ugotavljam, da sem se ujela v povsem enako dinamiko odnosa. Ponovno se počutim osamljena in neupoštevana, kot sem se počutila v otroštvu, kjer sem močno pogrešala pogosto odsotnega očeta.”

Mnogim ljudem se tudi zgodi, da se kot odrasli ljudje v svojem partnerskem odnosu zavedo močnih čustev, ki jih poznajo že iz otroštva. Tudi različni strahovi, ki smo jih doživljali kot otroci pred avtoritarnim staršem, se lahko prebudijo ob nekom, ki ga doživljamo kot avtoriteto. Ali pa se soočamo z občutki neustreznosti v stiku z neznanimi ljudmi, kar tudi poznamo iz otroštva. Še in še je podobnih situacij, videli jih bomo, če le malo bolj pozorno pogledamo svoje notranje doživljanje in svoje različne vedenjske reakcije v odnosih.

KDO JE NOTRANJI OTROK

Poglejmo, kaj je v ozadju opisanih primerov. Četudi smo že odrasli ali celo v zelo zrelih letih, pa je znotraj naše psihe del, ki ga imenujemo ‘notranji otrok’. Razvil se je v otroštvu in je preplet različnih informacij, vedenj, prepričanj, čustev in danes že avtomatičnih odzivov. Notranji otrok je nekakšen primarni in temeljni del naše psihološke strukture ter zajema tako miselne in čustvene kot vedenjske procese. Povedano še malo drugače, notranji otrok vsebuje čustva, misli in odzive, ki smo jih razvili kot otroci, pogosto pa jih uporabljamo tudi v odraslosti.
In prav to je lahko problem, saj največkrat tovrstni odzivi niso primerni za sedanje življenjske situacije. Ti stari mehanizmi nas držijo ujete v preteklosti in zavirajo naš osebnostni razvoj. Morda so bili primerni za naš otroški svet in takratne okoliščine, vendar odrasel človek zmore delovati, razmišljati in čustvovati neodvisno od starih avtomatizmov. Prav to je bistvo odraslosti.

OGLAS

ODRAŠČAMO CELO ŽIVLJENJE

Veliko problemov, ki jih kot odrasli doživljamo v življenju in še zlasti v medsebojnih odnosih, izvira prav iz psiholoških mehanizmov notranjega otroka. Zato je pomemben del osebnostne zrelosti prevzemanje odgovornosti zase in za kvaliteto svojega življenja, kar pomeni tudi, da je treba te neustrezne odzive poznati in jih začeti nadomeščati z bolj ustreznimi. V praksi to pomeni, da za svojo nesrečo ali nezadovoljstvo prenehamo kriviti druge, svoje starše, partnerja ali svojo neustreznost in okoliščine. Prestopiti je treba iz vloge žrtve, če se v njej prepoznamo, v vlogo tistega, ki zavestno usmerja svoj danes in jutri ter ni nezdravo odvisen od odzivov drugih ljudi. Seveda je za to potrebnega nekaj znanja, poguma in vztrajnosti.

Včasih se ta proces globljega psihološkega odraščanja dogaja skozi pomembnejše življenjske izkušnje, tudi krize in bolezni. Takrat torej, ko si človek postavi vprašanja, kot so “kdo sem, kakšen sem, kakšen bi želel biti, kaj so moje resnične vrednote” in podobno. Nikakor pa ni treba čakati na krize. Prav nasprotno, veliko lahko storimo z dnevnim opazovanjem sebe.

Ko začnemo opazovati svoje odzive, misli in čustva, lahko hitro ugotovimo, kdaj delujemo kot otrok in kdaj kot ozaveščeni odrasli posameznik, ki ni ujet v pretekle vzorce. Opazovanje je najbolj učinkovito v odnosih z ljudmi, ki so nam najbližji: partner, otrok, nadrejeni, sodelavec.

Zato kar pogumno poglejmo v globino sebe in svojih odnosov. Tam so spravljena pomembna spoznanja, ki lahko obogatijo in olepšajo naše življenje.

Renata Bokan
www.karmaplus.net