Harmonija srca in razuma
»Razsvetljenje je prehod iz teme nevednosti v svetlobo globljega razumevanja in uvida.«
Torej duhovni iskalec išče resnico. Govoril bom o dveh polarnostih, ki ju uporabljamo pri iskanju resnice:
Razum, ki uporablja logični, racionalni um in srce, ki uporablja intuitivni um.
Racionalni um želi biti objektiven, intuitivni um je nujno subjektiven.
Objektivnost je temelj znanosti, subjektivnost je temelj duhovnosti.
Znanstveniki preučujejo materijo, mistiki preučujejo zavest.
Preučevanje materije temelji na dvomu in uporablja preverjanje s poskusi.
Preučevanje (svoje) zavesti pa temelji na zaupanju in uporablja sprostitev uma, meditacijo.
Znanost išče znanje, duhovnost išče modrost.
Znanje je osnovano na (znanstvenih) teorijah, modrost je osnovana na duhovnih vrednotah.
Znanost opisuje realnost, duhovnost čuti oziroma se zaveda realnosti.
Znanje opisuje obstoj, modrost se zaveda smisla obstoja.
Obe polarnosti, tako srce kot razum, sta nujno potrebni pri iskanju resnice.
Matematika je že pred kakimi 40 leti postavila natančne meje, kaj je možno opisati z logičnimi izjavami, z matematičnimi funkcijami in z računalniškimi algoritmi. Dejansko je potrdila, da se lahko realnost samo približno opiše in nikoli dokončno. Vsak opis v simboličnem jeziku, ki ga znanost (razum) danes uporablja, je nujno samo približek.
In prav to nam že tisočletja sporočajo modreci, tako na zahodu (Sokrat, Platon, Epiktet, Mark Avrelij, Seneka, Pitagora), kot na vzhodu (Buda, Konfucij, Lao Ze). Resnica je neopisljiva in jo je nujno potrebno začutiti: s srcem, z notranjim čutom, z intuicijo. Približni, razumski opisi so seveda nujno potrebni na poti spoznavanja resnice in so koristni pripomočki, vendar nam dokončnega odgovora ne morejo dati. Dokončni odgovor mora nujno poiskati vsak sam, v sebi. Ali kot je rekel Jung: Naučite se zakonov, obredov in tehnik in jih vestno uporabljajte. Vendar bodite pripravljeni, da jih ob pravem trenutku zavržete.
Razum je na duhovni poti nujna opora, da nam pomaga slediti svojemu srcu. Zgolj opiranje na intuicijo nas lahko močno zapelje, saj so pasti ega zelo vabljive in kaj hitro se znajdemo v slepi ulici samozadovoljstva in svoje »resnice«.
Taki »modreci« v narekovajih se tudi ne zavedajo omejitev logičnega razuma. Svojo »resnico« zato natančno opišejo in opredelijo kot edino »pravo«, saj v silni gorečnosti in zanesenosti pozabijo, da je različnih opisov iste resnice lahko neskončno mnogo. Od tu seveda izvirajo mnoge dogmatičnosti svetovnih religij, kot tudi dogme, ki se jih držijo mnogi znanstveniki, in žal tudi mnogi zdravniki.
Vsi veliki modreci so se omejenosti razuma zavedali in so na to tudi opozarjali.
Razsvetljeni mojstri se izogibajo opisovanju resnice ali pa jo namenoma opisujejo kontradiktorno: enkrat iz enega zornega kota podajo zelo konsistenten in privlačen ter navdihujoč opis resnice, zatem pa ga z drugega zornega kota pobijejo z drugačnim, a enako kvalitetnim opisom resnice, ki pa ni skladen s prvotnim. Mojstri ne želijo, da bi njihovo pisanje postalo edina resnica (dogma, religija).
Človeštvo potrebuje povezavo (združitev) med znanostjo in duhovnostjo. Na duhovni poti potrebujemo oboje, tako razum kot srce: drug drugega dopolnjujeta in usmerjata. Brez enega ali brez drugega ne moremo napredovati. Ali kot je rekel Albert Einstein:
»Vera brez znanosti je slepa, znanost brez vere je hroma!«
