Vstop v akaško polje

OGLAS

V sanskrtu in indijskih kulturah je akaša vseprežemajoč medij, ki je v temelju vseh stvari in postane vse. Je resničen, a tako prefinjen, da ga čutila ne zaznajo, dokler se ne spremeni v stvari, ki napolnjujejo pojavni svet. Naša čutila ne zaznajo akaše, lahko pa jo dosežemo z duhovnimi vajami.

Starodavni modreci so jo dosegali z discipliniranim duhovnim življenjem in z jogo. Svoje izkušnje so opisali in tako je akaša postala bistven element indijske filozofije in mitologije.
V 20. stoletju je akašo izjemno opisal indijski jogi Svami Vivekanda.

“Indijski filozofi so menili, da je celotno vesolje sestavljeno iz dveh elementov, od katerih je eden akaša. Je vsenavzoč in vseprežemajoč obstoj. Iz akaše je nastalo vse, kar ima obliko, kar je nastalo kot posledica spajanja. Akaša postane zrak, tekočina in trdna snov; akaša postane Sonce, Zemlja, Luna, zvezde, kometi; akaša postane človeško telo, žival, rastlina, vse, kar vidimo, vse, kar lahko zaznamo, vse, kar obstaja. Ne moremo je zaznati; je tako prefinjena, da je običajni čuti ne zaznajo; vidna postane šele, ko postane snovna, ko privzame obliko. Na začetku stvarjenja je bila le akaša. In na koncu kroga se bodo vse trdne snovi, tekočine in plini znova stopili v akašo, iz nje pa se bo podobno začelo novo stvarjenje…”

OGLAS

Vsota vseh sil v vesolju, ko se vrnejo v prvotno stanje, naj bodo umske ali fizične, se imenuje prana. Ko še ni bilo česa ali ničesar, ko je tema prekrivala temo, kaj je obstajalo tedaj? Obstajala je akaša brez gibanja… Na koncu cikla se bodo energije, ki jih vidimo v vesolju, umirile in postale potencialne. Na začetku novega cikla se bodo znova prebudile, se dvignile iz akaše in iz akaše bodo nastale različne oblike…

Razlog za poimenovanje in-formacijskega polja v naravi kot akaško polje bi moral biti zdaj očiten. Akaška vizija cikličnega vesolja – metavesolja, ki ustvarja vesolje za vesoljem – je prav tista, ki nam jo danes podaja kozmologija.

V novi fiziki je enotni, fizično resnični vakuum enak akaši. To je izvirno polje, iz katerega se pojavljajo delci in atomi, zvezde in planeti, človeška in živalska telesa ter vse stvari, ki jih lahko vidimo in se jih dotaknemo.. To je dinamičen, z energijo napolnjen medij, ki nenehno valovi. Vakuum sta akaša in prana, združeni v eno – maternica vse “snovi” in vseh “sil” v vesolju.

V sodobni znanosti je to vizijo prvi usvojil svojeglavi genij Nikola Tesla. Govoril je o “izvirnem mediju”, ki napolnjuje prostor, in ga primerjal z akašo, etrom, ki prinaša svetlobo. V svojem neobjavljenem članku iz leta 1907 Man’s greatest achievement (Največji dosežki človeštva) je zapisal, da se ta prvobitni medij, nekakšno polje sile, spremeni v snov, ko nanj deluje prana, kozmična energija, ko pa se to delovanje ustavi, snov izgine in se vrne v akašo. Ker ta medij napolnjuje ves prostor, se nanaša na vse, kar je v njem.

Za Teslo ukrivljeni prostor – ki ga je takrat predlagal Einstein – ni bil pravi odgovor. Seveda je večina fizikov posvojila Einsteinov matematično utemeljeni štiridimenzionalni prostor-čas in o konceptu vse napolnjujočega medija ali polja sil niso hoteli niti razmišljati. Teslino razmišljanje je utonilo v pozabo.

Danes, stoletje pozneje, je znova oživelo. Znanstveniki spoznavajo, da prostor ni prazen, in kar imenujemo kvantni vakuum, je v resnici kozmični plenum. Je temeljni medij, ki spominja na starodavno zamisel o akaši.

Z razvojem znanosti se bo akaško polje pridružilo do zdaj znanim univerzalnim poljem: gravitacijskemu, elektromagnetnemu, Higgsovemu in na kratke razdalje delujočima, a vsepovsod navzočima močni in šibki jedrski sili.