Vzdignjena glava

Ko odhajaš stran od stvari, ljudi in situacij, ki niso prave zate… Pojdi pokončno.

Ko te pri tem (četudi samo malo) zavira tvoj ego in te sili, da se obrneš in pogledaš nazaj… Pojdi pokončno naprej. Ne pusti se zmesti. To so še zadnji kriki in nič več kot to.

Ko te popade nostalgija po ”starih dobrih časih”… Pojdi pokončno naprej. Ne pusti se zmesti. To so še zadnji kriki in nič več kot to. Vsak konec je začetek in vsak začetek je konec.

OGLAS

Vedno nas je strah nečesa novega. Vedno nas zavira neznano… Vedno nam je lažje biti v coni udobja, ker nam je poznana.

Iz izkušenj vam lahko potrdim, da V * E * D * N * O gremo na boljše. Na slabše si niti ne bi pustili iti.

Loči nas samo en korak… Samo ena odločitev. Samo ena misel, da ja… Si dovolimo biti srečni? Zakaj to odrekamo sami sebi? Sama dostikrat opazim, da ne znam vedno biti zares srečna. Ampak se tega zavedam in sproti nekako popravljam in uživam kadar mi gre dobro. Ko mi pa ne gre, pa se zavedam, da vse mine.. In se tako potolažim.

Torej, bodimo srečni. Upajmo si in privoščimo si jo! 😉