Kot ste verjetno vsi starši kratkohlačnikov ugotovili, imate doma trmastega otroka, zlasti v obdobju od drugega do petega leta starosti. To je faza, ko otrok začenja aktivno raziskovati svoje okolje in ne razume, zakaj bi se nekje moral ustaviti ali prenehati početi to, kar hoče in kar mu je po volji, je pa lahko nevarno in ogrožujoče. No, to vemo mi, odrasli, da je rinjenje prstkov v vtičnico smrtno nevarno, dveletni mulc o tem nima pojma, kajne?
Danes bom svoje razmišljanje namenila staršem otrok, ki so se rodili z izjemno močno izraženo voljo že od prvega trenutka naprej, kar ni zgolj prehodna faza temveč je osebnostna značilnost otroka. Kot mama takega otroka sem se že zelo zgodaj soočala z neverjetno voljo hčerke, ki je natanko vedela in to seveda tudi odločno izrazila, česa ne bo počela, jedla, se oblekla ali naredila. Vse, karkoli sem ji predlagala in hotela, da naredi, je bilo vedno odločno izraženi »NE«! Da bi človek ponorel, vam povem! Sem študirala, kako lahko tako malo bitje, staro leto in pol točno ve kaj hoče in česa absolutno ne. Kjer jo je bilo potrebno siliti v to, kar ni hotela, je bilo tako dretje in kričanje, da je še čudno, da me ni kakšen sosed prijavil na kakšne državne organe, da mučim moje ljubljeno dete. Rezanje nohtkov, pranje las, čiščenje zobkov in vse kar se je dotikalo njene telesne integritete je bilo neko dolgooooo obdobje tako rekoč nedotakljivo. Potem je blagovolila, da ji je vse našteto pomagal očka, nikakor ne jaz.
Sicer sem po profesiji po drugi diplomi na Pedagoški fakulteti tudi strokovnjak za motnje vedenja in osebnosti, nas ni nihče na študiju opozoril, kako sprejemati, spremljati in vzgajati otroka, ki je izjemno nadarjen, hmm torej inteligenten in z vsajeno nadnaravno močno voljo. Sem se začela sama izobraževati zavoljo dejstva, da imam eno tako malo ljubljeno »čudo« doma in sem jo želela vzgojiti v kar najboljši možni meri v čustveno in osebnostno zdravo osebnost ter ji pri tem ne polomiti njene osebnostne karakteristike, ki jo delajo sicer naporno, a unikatno in izjemno sposobno. No, nekako neskromno menim, da mi je uspelo, saj je sedaj moja dvajsetletnica izjemno modra in sposobna, samostojna in samozavestna mlada ženska, ki ve kaj je njen življenjski cilj ter je obenem spoštljiva in sočutna.
Veste, kaj me pa najbolj razjezi? Ko mi znanci rečejo »ja, blagor tebi, ki imaš tako čudovito hči«. Nihče od njih ne ve, koliko potu in solz sem prelila kot mama takega izjemnega bitja, da sem z njo borila bitke kako jo oblikovati v socialno primerno bitje za tale družbeni srednjeevropski prostor, kar je bila naloga delfinje vzgoje, ki sem jo uporabljala ter neskončne ljubezni in pripadnosti, ki sem ji jo izražala ter kako ji vseeno dovoliti, da izraža sebe in svoje potrebe po lastni osebnostni integriteti.
Zakaj danes pišem bolj o lastnem primeru vzgajanja moje hčerke? Zato, ker se vedno več staršev najavi pri meni v Svetovalnici in ko mi razlagajo, kako močni v volji so njihovi nekajletni otroci, mi je takoj jasno, s kakšnimi dilemami in zmedenostjo se soočajo starši podobnih otrok, kot je moja mlada dama. Takšni otroci so sposobni že pri treh letih zmanipulirati svoje starše v vse, kar si sami zamislijo. Zgodi se, da tako rekoč pet letnica prevzame starševsko vlogo nad nemočnima staršema, ki se ji ne znata in ne upata upreti. To je res škodljivo za otroka, pa tudi za nemočna starša, ki ne znata izražati lastne vzgojne smeri.
No, v takšnih primerih dragi starši, takoj poiščite primerno strokovno pomoč in nasvet, saj s tem, ko ne opravljate svoje trdne starševske vloge, zelo slabo pomagate vašemu otroku, da bi se razvil v kvalitetno osebnost. Svojega kratkohlačnika se namreč ne smete bati ali se mu pustiti podrediti. Kar žal premnogi starši naredite. Nikar!
