Biti bolan pomeni odsotnost zdravja. Dandanes je največja dobrobit »biti zdrav«. S tem se popolnoma strinjam.
Ko nismo več zdravi, nam nobeno znanje, denar ali sreča ne pomagajo, te kategorije nam lahko le omilijo našo bolezen oziroma odsotnost zdravja.
Danes bom pisala nekaj o vzrokih našega »nezdravja« in da smo pogosto mi sami tisti, ki povzročimo, da zbolimo. Ja, saj vem, sedaj bo stroga medicinska stroka planila v zrak, a vseeno vam na skrivaj zaupam, da poznam kar nekaj zdravnikov, ki vedo, da so naslednja čustva mnogokrat vzrok za različne bolezni: jeza, krivda, strah, frustracija, žalost.
Teh čustev se večina med nami ne zaveda, da jih nosi in da krojijo njihovo zdravje in življenje, le zunanji simptomi so tisti, ki navajajo posameznika, da nekaj ni popolnoma v redu z njim.
Sekundarna znamenja omenjenih čustev se običajno kažejo na različne načine: boli nas želodec, stiska nas v pljučih, kar naprej imamo močne glavobole, v določenih situacijah nam je zelo neprijetno in čutimo, da bomo bruhali, imamo težave s prebavo in mnogo drugih znakov, ki kažejo na to, da se s telesom nekaj dogaja. A ker vemo, da telo ni samo skupek različnih organov, ki so povezani s kostmi, mišicami, kitami, venami in da obstaja tudi nekaj znotraj nas, kar vodi naše vedenje in obnašanje, smo zbegani in kvaliteta našega življenja ni več tisto, kar si želimo, da bi živeli sami s seboj v nekem relativnem miru.
Na primer: potisnjena jeza deluje na notranje organe, jeze ne smemo izražati, včasih niti ne vemo, da smo popolnoma jezni na nekoga ali na nekaj, a vseeno nas to opredeli v našem obnašanju v specifični situaciji, ki lahko sproži nepričakovano reakcijo. Tudi to smo mi. Poleg fizičnega dela telesa imamo še nekaj, kar nekateri imenujejo zavest, zavedanje, duša in ko se tukaj začnejo procesi bolečine, krivde, žalosti, osamljenosti, frustracije, telo kot fizična oblika zboli.
Ko zbolimo, gremo k zdravniku in prav je tako. Nekateri bolj duhovno usmerjeni učenjaki so prepričani, da imajo bolezni v 80 do 90 odstotkov izvor prav v naštetih čustvih in temu pritrjuje tudi dejstvo, ki smo mu bili verjetno že vsi kdaj priča: zbolimo, bolijo nas denimo pljuča, dušimo se in ne moremo dihati, pristojni strokovnjaki napravijo vse možne teste, slikanja, preiskave in naposled v nejeveri povedo, da izvidi kažejo, da smo popolnoma zdravi v telesu, le da mi vemo, da komaj živimo, ker ne moremo dihati. Zdravnik nam da zdravila, ki nam sicer pomagajo na zunanji ravni, spet lahko začnemo dihati, a dokler si sami ne priznamo globljega vzroka za našo »bolezen«, se bo le ta vedno znova vračala in nam sitnarila ter grenila življenje.
Da ponovimo: jeza, krivda, strah, frustracija, žalost so glavni krivci za nastanek bolezni, ki jih medicina imenuje »psihosomatske« in so vir za posameznikovo bolezen v večjem deležu kot katerakoli bakterija, virus ali organsko nedelovanje posameznih telesnih delov ali organov. Vsekakor je potrebno upoštevati navodila zdravnika in se ravnati po njihovih priporočilih, sama pa bi vam svetovala, da se ob njihovih izdanih receptih sami močno zamislite in začnete iskreno pri sebi ugotavljati, kaj vas je pripeljalo v bolezen.
Dejstvo je, da živimo v času močno predelane industrijske hrane, voda je polna neznanih organizmov, do katerih smo postali že imuni, pitajo nas s pridelano zelenjavo in sadjem, ki ni videlo zemlje in sonca, hodimo po svetu zavezanih oči in slepo verjamemo reklamah in živim barvam.
Kaj pa, če bi naredili majhno spremembo,
se ustavili za hipec v svojem hitenju skozi življenje in se zamislili.
Pa bi poskusili sami z reševanjem rebusa lastnih čustev. Je boleče in neprijetno, a ni nemogoče, kajti nagrada je velika: zdravje!
