NEKAJ STRATEGIJ ZA ODPRAVLJANJE OBČUTKA KRIVDE
Začnite gledati na preteklost kot na nekaj, kar je nespremenljivo, ne glede na to, kako se zaradi tega počutite. Minila je! In nobena krivda, ki si jo boste izbrali, je ne bo spremenila. Vtisnite si v zavest stavek: “Moj občutek krivde ne bo spremenil preteklosti niti me ne bo naredil boljšega.” Tak način razmišljanja vam bo pomagal razlikovati med krivdo in učenjem iz napak v preteklosti.
- Vprašajte se, čemu vsemu se v sedanjosti izogibate zaradi krivde iz preteklosti. Če boste rešili ta problem, boste odpravili tudi potrebo po občutku krivde.
Neki moj pacient, ki je imel že dlje časa izvenzakonsko razmerje, je dober primer za tovrstno odpravo. Mož je trdil, da se zaradi varanja žene počuti krivega, vendar se je še naprej vsak teden od žene odkradel k drugi ženski. Razložil sem mu, da je krivda, o kateri toliko govori, povsem brezplodno čustvo. Ni izboljšalo njegovega zakona, poleg tega pa mu je preprečevalo, da bi v svojem skritem razmerju polno užival. Na izbiro je imel dve možnosti.
Lahko bi spoznal, da posveča svojo sedanjost občutku krivde, ker je to lažje, kot če bi si svoj zakon pobliže ogledal in začel delati na njem in sebi.
Ali pa bi se naučil sprejeti svoje ravnanje. Lahko bi priznal, da sam pri sebi opravičuje izvenzakonsko razmerje, in ugotovil, da njegov sistem vrednot vključuje tudi vedenje, ki ga mnogi obsojajo. V obeh primerih bi se odločil, da se znebi občutka krivde in se ali spremenil ali pa se sprijaznil sam s sabo.
- Začnite sprejemati določena dejstva v zvezi s sabo, ki ste jih izbrali in ki morda drugim niso všeč. Če imajo torej vaši starši, šef, sosedje ali celo zakonec kaj proti vašemu vedenju, se vam naj to zdi naravno. Ne pozabite, kaj smo prej govorili o iskanju odobravanja. Nujno je, da odobravate sami sebe: odobravanje drugih pa je sicer prijetno, toda povsem brezpredmetno. Ko enkrat ne boste več potrebovali odobravanja, bo izginila tudi krivda zaradi vedenja, ki vzbuja neodobravanje.
- Začnite pisati Dnevnik o krivdi, v katerega beležite vse trenutke krivde in natanko ugotovite kdaj, zakaj in v čigavi družbi se pojavijo ter kaj zamujate v sedanjosti zaradi tega, ker se mučite zaradi preteklosti. Ta dnevnik vam lahko nudi koristen vpogled v področje krivde.
- Preverite svoj sistem vrednot. V katere vrednote verjamete, katere pa samo navidezno sprejemate? Napišite seznam vseh teh lažnih vrednot in se odločite, da se boste držali etičnega kodeksa, ki ste si ga določili sami in vam ga niso vcepili drugi.
- Sestavite seznam vseh slabih stvari, ki ste jih kdaj naredili. Točkujte jih od ena do deset glede na količino krivde, ki jo zaradi njih občutite. Seštejte točke in ugotovite, ali je za vašo sedanjost zelo pomembno, ali jih je sto ali en milijon. Sedanji trenutek je še vedno isti in vsa vaša krivda je čisto zapravljanje časa.
Ugotovite, kakšne so dejanske posledice vašega vedenja. Namesto da bi iskali mističen občutek, da bi določili, kaj je vašem življenju prav in kaj ne, ugotovite, ali so rezultati vaših dejanj pozitivni in za vas produktivni.
Tiste, ki poskušajo z vami manipulirati s pomočjo krivde, naučite, da ste popolnoma sposobni prenesti, če so nad vami razočarani. Če začne torej mama s svojo igrico »Tega nisi storil. ali Bom jaz prinesla stole, ti kar sedi tukaj.”, se naučite novih odgovorov, na primer: »Prav, mama, če hočeš riskirati svoj hrbet zaradi par stolov, ker ne moreš počakati nekaj minut, lahko verjetno bolj malo storim, da bi te od tega odvrnil. Nekaj časa bo sicer trajalo, vendar se bo njihovo vedenje začelo spreminjati, ko bodo spoznali, da vas ne morejo prisiliti v občutek krivde. Ko enkrat krivdo izključite, s tem tudi za vedno odstranite možnost, da bi drugi z vami manipulirali in imeli nad vami čustveno kontrolo.
- Storite nekaj, zaradi česar veste, da se boste počutili krive. Ko vstopite v hotel in vam dodelijo liftboya, ki naj vam pokaže sobo, ki ste jo sposobni najti tudi sami z enim kosom prtljage, recite, da boste to storili sami. Če vas zavrnejo, povejte svojemu nezaželenemu spremljevalcu, da zapravlja svoj čas in energijo, ker mu ne boste dali napitnine za uslugo, ki jo nočete. Ali pa si vzemite teden dni in ga preživite čisto sami, če ste si to od nekdaj želeli, ne glede na proteste drugih članov družine, ki naj bi vam vzbudili krivdo. Tovrstno ravnanje vam bo pomagalo, da se boste uspešno spoprijeli s krivdo, ki vam jo mnogi dejavniki iz okolja še preradi vzbujajo.
Naslednji dialog predstavlja vajo iz izbire vlog, ki sem jo prakticiral v svoji terapevtski skupini. Mlada ženska (23 let) se sooča s svojo mamo (ki jo je igrala druga članica skupine), ker hoče zapustiti gnezdo. Mama je uporabljala vse mogoče krivdo vzbujajoče reakcije, da bi ji to preprečila. Dialog je končni produkt ene ure poučevanja hčerke, kako naj odbije mamine pomisleke, ki vzbujajo občutek krivde:
Hči: Mama šla bom od doma.
Mama: Če greš, bom imela srčni napad. Saj veš, kakšno srce imam in kako te potrebujem, da mi pomagaš pri zdravilih.
Hči: Skrbi te tvoje zdravje, zato misliš, da ne moreš živeti brez mene.
Mama: Seveda ne morem. Glej, tako dobra sem bila do tebe vsa ta leta, zdaj pa boš kar šla in me pustila umreti. Če je to vse, kar čutiš do svoje matere, kar izvoli.
Hči: Misliš, da bi se ti morala zato, ker si mi pomagala, ko sem bila majhna, oddolžiti s tem, da bi ostala tukaj in ne bi postala neodvisen, samostojen človek?
Mama (se tolče po prsih): Pravkar imam napad tahikardije. Mislim, da bom kar umrla. Umorila me boš, prav zares.
Hči: Bi mi rada še kaj povedala, preden grem?
V tem dialogu hči ne podleže očitnim poskusom matere, da bi v njej vzbudila občutek krivde. Hči je bila do tedaj dobesedno njena sužnja in vsak njen poskus, da bi postala neodvisna, je bil vedno sprejet s podobnimi vzbujanji krivde. Mama je bila pripravljena uporabiti karkoli, da bi bila še naprej odvisna in pod njeno kontrolo, tako da se je morala ali naučiti novih odgovorov ali pa do konca svojih dni ostati sužnja matere in lastnega občutka krivde. Pazljivo si oglejte hčerine odgovore. Vsi se začnejo tako, da je jasno, da je mama odgovorna za svoja čustva. S tem ko reče: »Ti misliš. namesto »Jaz mislim.«, se verjetnost krivde neopazno zmanjša.
Taka je krivda v naši kulturi primerno sredstvo za manipulacijo z drugimi in nekoristno zapravljanje časa.
Povzeto iz knjige Življenje kot igra>>
