Ob osamosvojitvi je bila Slovenija v 82 odstotkih samooskrbna, zdaj je stopnja njene samooskrbe padla pod 50 odstotkov.
V okviru evropskih držav smo na dnu prehranske varnosti. VB ima npr. stopnjo samooskrbe dobrih 75 odstotkov, a jo želi izboljšati v smeri 100-odstotne, v ta namen izvaja določene pospeševalne programe. Zakaj se Slovenija ne zgleduje po njej?
Zakaj se samooskrbi pripisuje tolikšen pomen?
1. Lokalno pridelana hrana je najbolj primerna za uživanje, saj je veriga med pridelovalcem in končnim potrošnikom najkrajša. Užitnosti produkta tudi ni treba umetno podaljševati z raznimi kemikalijami, kar je za potrošnika ugodno predvsem z zdravstvenega vidika. Prehrana, ki večinsko temelji na produktih domače zemlje, je najbolj priporočljiva tudi zaradi določenih bioloških prilagoditev organizma, ki so se dogajale tekom evolucije.
2. Ob lokalno pridelani hrani odpadejo stroški transporta, zmanjšajo se okoljske emisije. Odpadejo tudi stroški vmesnih mega grosistov in odbiralcev hrane. Sadje in zelenjava se lahko prodajata takoj, ko dozorita, ko so produkti primerni za zaužitje. Pridelki, ki morajo prepotovati tisoče kilometrov do končnega potrošnika, se odbirajo še nedozoreli, zorijo med samim prevozom in skladiščenjem – v neugodnih razmerah vlažnih temnih skladišč, v paletah na ladji ali v kamionih.
3. S povečanjem stopnje samooskrbe se ohrani veliko domačih delovnih mest, zmanjša se potreba po uvozu, kar je ugodno tudi z makroekonomskega vidika (zmanjševanje zunanjetrgovinskega primanjkljaja). Zmanjša se odvisnost od uvoza in kmetijske politike iz drugih držav.
4. Spodbuja se trajnostne oblike pridelave hrane ob izkoriščanju geofizikalnih in kulturnih specifik določenega prostora.
Avtor: Meta Kokalj
