Zakaj je sebi najtežje dati pohvalo?

OGLAS

Tako pri vodenju delavnic kot pri delu s klienti opažam, da imamo pogosto težavo, ko nas nekdo povabi, da pohvalimo sami sebe. Kar nekako nam besede ne gredo iz jezika, če pa že, jih spremlja neverbalna komunikacija, ki jasno nakazuje naše razmišljanje, ki ga ob tem občutimo. Imamo občutek, da pohvale ne bi smeli izreči, sprašujemo se kaj si bodo ob tem mislili drugi in se počutimo neprijetno.

Ste bili kdaj pozorni na to kako pogosto se pohvalite za dobro opravljeno delo? Kako pogosto pomislite na svoje pretekle dosežke in si priznate, da ste ponosni nase? Ali kdaj ob uživanju okusno pripravljenega obroka pomislite: »Tole sem pa odlično pripravila,« in morda to še celo poveste na glas? Ali pa morda vedno čakate, da vas bodo pohvalili drugi. Ker le njihova pohvala nekaj šteje. In drugo pomembno vprašanje: ali pohvali, ki si jo podarite sami, kdaj sledi misel: »Ah daj, to pa res ni bilo nič takšnega. To znajo vsi.«

Zakaj sebe tako težko pohvalimo?

OGLAS

1. Morda zato, ker nas je strah, da nas bodo drugi videli kot nadute. Že od nekdaj so nas namreč učili, da je skromnost lepa čednost. In to, da se ne pohvalimo zaznavamo kot eno svojih vrlin. Že res, da je skromnost v določenem pogledu lepa čednost, a vendar se sprašujem, kje je meja med skromnostjo in zanikanjem svojih dosežkov. Kakšen je kriterij za ocenjevanje dosežkov in kdo ga je postavil? Starši, prijatelji, družba? Smo 100 %, da so postavili pravi kriterij? Smo se kdaj vprašali o smiselnosti kriterija, ki naj bi bil enak za vse? Vsak ima svoje talente. Ne zanikajmo ji, temveč jih povabimo v svoje zavedanje, bodimo hvaležni zanje, razvijajmo jih in bodimo ob tem ponosni nase.

1. Morda zato, ker nas ego sili, da se primerjamo z drugimi. Bitka, v kateri ne moramo zmagati. Vedno lahko najdemo nekoga, ki bo boljši, lepši, bolj pameten ali uspešen. Zopet pa se postavi vprašanje o kriterijih – kateri so tisti, po katerih ocenjujemo boljše, lepše, bolj pametno in uspešno. Smo jih postavili sami ali nam jih je ponudil nekdo drug, mi pa smo jih le sprejeli? Je smiselno, da so za vse enaki? Vsi imamo lepoto v sebi. Najdimo jo, negujmo jo in bodimo to kar smo. Zavedajmo se, da smo prišli na ta svet z namenom, ki prav gotovo ni v tem, da poskušamo biti nekdo drug. Če bi bil višji namen ta, da smo nekdo drug, bi se naše duše reinkarnirale v telesu nekoga drugega. Pa se niso. Reinkarnirale so se v naše telo. Z namenom. Spoštujmo to.

1. Morda zato, ker se nismo naučili kako imeti sebe radi. Morda zato vidimo vse dosežke drugih, svojih pa ne. Morda zato doživljamo veliko stvari, ki jih naredijo drugi, kot dobre in uspešne, svojih pa ne. Morda se nam zato zdi, da nismo naredili in dosegli nič posebnega. Morda si zato postavljamo vedno nove in nove pogoje, ki jih moramo izpolniti, da bomo končno vredni svoje ljubezni. Čeprav smo je vredni že sedaj. Tukaj in zdaj. Z vsemi svoji »pomanjkljivostmi«. Odprimo se tej možnosti, vsaj za kakšen mali procent, ki se bo postopno povečeval. Saj vemo, da se korak za korakom daleč pride. Le začeti je treba.