Zakaj je težko prekiniti nekatere vzorce iz otroštva?

Nekateri vzorci iz otroštva so zelo trdovratni. Prepoznamo jih, vendar se še vedno vrtimo v začaranem krogu. To so 4 pogostejši razlogi, zakaj jih ne zmorete prekiniti in kaj narediti.

Razlogov, zakaj je včasih težko prekiniti vzorce iz otroštva je več. Danes bomo pogledali tiste, ki jih v svoji hipnoterapevtski praksi srečujem najbolj pogosto.

Vzorec iz otroštva je, torej, način delovanja in odzivanja, ki smo ga nekoč (v otroštvu) oblikovali, ali od nekoga prevzeli (podedovali) in se je skozi čas (skozi odnose in situacije) utrdil do takšne mere, da je vstopil v podzavest in nezavedno. Zato je postal „avtomatski“ in se aktivira še danes, ko se znajdemo v podobnih okoliščinah oz. v situacijah, ki jih naša podzavest zazna, oceni kot takšne.

OGLAS

Ker je odziv v nezavednem (to pomeni, da smo se ga naučili, ga večkrat ponavljali in je zato postal del naše osebnosti) je precej trdovraten. Dobro je poudariti, da so vzorci iz otroštva lahko pozitivni in nas podpirajo, ali negativni, neprijetni in nam povzročajo težave in stisko. Slednji so, torej problematični, saj nas ovirajo in jemljejo življenjsko moč in energijo. Te je modro pogledati in spremeniti.

TRDOVRATNI VZORCI IZ OTROŠTVA

A lahko je govoriti, težje je storiti. Nekateri vzorci iz otroštva so namreč zelo trdovratni. Četudi smo jih prepoznali, se še vedno vrtimo v začaranem krogu. Zdi se, da ne glede na to, kaj naredimo še vedno vztrajajo. Trdovratni so tisti, ki imajo čustven zapis, s pridruženimi prepričanji.

Zdaj pa poglejmo nekaj razlogov, zakaj jih je težko prekiniti

Najprej je treba poudariti, da opažam, da številni hitro obupajo in potem zaključijo, da vzorcev iz otroštva ni mogoče prekiniti. Kar ne drži. Vzorce iz otroštva je povsem možno prekiniti. Vendar pa ne gre z danes na jutri. Treba je vztrajati.

Predvsem pa razumeti, da spreminjanja vzorcev iz otroštva ne moremo upravljati z glavo. Tu ima glavno besedo podzavest in višje dobro. Zato je težko napovedati čas, kdaj se bo premik zgodil in kako. Treba je procesu zaupati in v njem vztrajati. Pri tem pa je ključna srčna želja po spremembi in namen – da ste se odločili, da boste vzorec iz otroštva ali vzorce iz otroštva spremenili. To je ključno: srčne želja in namen. Da, ego se bo oglašal na tej poti, kar je povsem normalno. Ego namreč ne želi spremembe. Ego ima rad udobje, brez sprememb, brez napora.

Razlogi …

Ukvarjanje z vzorcem iz otroštva le na kognitivni ravni

Vzorec „premetavamo“ le na mentalni ravni. Na tej ravni npr. delujejo t. i. pozitivne afirmacije (če jim ne doživimo z občutki in čustvi). Na primer: lahko ponavljamo, da si zaslužimo najboljše, vendar če ne zmoremo tudi začutiti, da si zaslužimo najboljše, afirmacija ne bo delovala. Na vzorcu iz otroštva, torej delamo miselno, pogovorno. Večina vzorcev, kot že rečeno, pa imamo v podzavesti, upravlja jih nezavedno. Zato napredka ni, če delamo le na mentalni in pogovorni ravni.

Izvor vzorca iz otroštva je na globlji ravni

To pomeni, da je vzorec iz otroštva:

– podedovan od prednikov,

– se je v našo podzavest vtisnil že v maternici,

– smo ga oblikovali v zgodnjem otroštvu,

– ali pa se nam je pozneje v odraščanju zgodilo kaj travmatičnega in se je izoblikoval.

Ko je prisotno intenzivno čustveno doživljanje (v zgoraj naštetih primerih praviloma je), se vedno vtisne globlje v podzavest in je zato zavestni, mentalni ravni težje dostopno. Kar je zavestni ravni nedostopno se je skoraj vedno zgodilo v otroštvu, ali v povezavi z nekom, ki smo ga mi dojemali kot pomembnega (bodisi starša, učitelja, sorodnika itn.).

Z nekim namenom vam vzorec iz otroštva še vedno služi

Sliši se nenavadno: kako mi lahko disfunkcionalni vzorci iz otroštva služijo? Pa je res. Ohranjamo jih z nekim namenom. Morda se del nas (ego) boji spremembe, neznanega, ki pride, če vzorec iz otroštva opustimo? Ali naša podzavest zaznava, da bomo morda koga izgubili, če spustimo določen vzorec iz otroštva?

Vzorce iz otroštva ne zmorete prekiniti zaradi nezavedne zvestobe družinskemu članu

Ta je verjetno najbolj pogost razlog in hkrati morda težji za predelati. Da, vzorca iz otroštva ne prekinemo, ker smo nezavedno zvesti družinskemu članu oz. nekomu zelo blizu. Z ohranjanjem vzorca ostajamo blizu tej osebi, četudi pri tem ohranimo negativnost, ki prihaja z vzorcem. Ta razlog je, po mojem mnenju, možno predelati le z ustrezno terapijo.

No, seveda pa nikakor ne gre pozabiti na že omenjeni razlog pa je tudi, da niste dovolj vztrajni.