Zakaj ne znamo postaviti mej in reči ne?

OGLAS

Se velikokrat zalotite, kako prikimavate, ko bi najraje odkimavali? Ali pa naredite uslugo, ko vam ni niti najmanj do tega? Verjetno se potem jezite sami nase, zakaj ste spet popustili in zakaj niste poslušali sebe. Morda celo razmišljate o tem, da je nekdo drug ponovno prečkal vaše meje, vi pa ste ostali tiho. Kako to, da ne znate reči ne?

Kulturno in družbeno smo pogojeni, še posebej ženske, da moramo biti vljudni, prijazni, ustrežljivi; da moramo vedno pomagati, popustiti, potrpeti. Ker so to vrline, ki jih družba ceni. Po eni strani vse to drži, po drugi strani pa te iste vrline lahko vodijo v izkoriščanje s strani drugih oseb, še posebej tistih, ki so spretni manipulatorji. Mnogi niti ne vedo, da so njegove osebne meje kršene, ker so odraščali v družini, kjer nihče ni postavljal meja, niti se nihče ni ukvarjal s konceptom zdravih meja.

Če so kadarkoli ugovarjali ali se želeli postaviti zase, so jih hitro označili za egoiste, neprilagojene, sebične, celo narcistične. Nanje so zlili ves sram tega sveta, tako da si reveži niti niso več upali še kdajkoli postaviti meje in reči ne. Vcepili so jim prepričanje, da je postavljanje meja nekaj slabega in da so posledično tudi oni slabi ljudje, če ne izpolnjujejo želja drugih. Postavljanje meja je zato hitro dobilo negativno konotacijo. Postalo je sinonim številnimi negativnimi prepričanji o sebi. Ker so posameznike sramotili, ko so skušali postaviti meje, so si ustvarili tudi sliko, da jih nihče ne bo imel rad in da jih bodo izločili iz družbe, če bodo izrazili svoje mnenje.

OGLAS

S postavljanjem meja je tako kot s katerokoli drugo veščino, treba je vaditi. Ko smo bili stari 2 leti, oziroma ko smo bili razvojno gledano v analni fazi, in je bila naša najljubša beseda ne, smo z veseljem rekli ne vsemu, kar nam ni bilo všeč. Majhen otrok inutitivno ve, kaj mu ustreza in kaj ne. Ker ni družbeno in kulturno pogojen, ga ni sram odločno reči ne, ne bom. Torej, razvojno gledano smo skoraj vsi usvojili koncept postavljanja meja, ki pa je potem skozi odraščanje nekako uvenel zaradi strahu pred zavrnitvijo in neljubljenostjo. To je še danes eden od glavnih razlogov, zakaj ljudje, ki vedo, da jim kršijo meje, ostajajo tiho. Raje tiho trpijo in se jezijo, kot da bi izrazili svoje mnenje in povedali, da jim nekaj ni všeč ali je v nasprotju z njihovimi željami.

Zdrave meje so nujno potrebne za osebni razvoj človeka, za duševno dobrobit in za dobro samopodobo ter samospoštovanje. Prav tako so izjemno pomembne v odnosih. Vsakič, ko nam nekdo krši mejo, postanemo jezni in nejevoljni. Ker pa jeze večinoma ne znamo izražati na kulturen in konstruktiven način, se zapletemo bodisi v obtoževanje in konflikt bodisi v samoobtoževanje. Postavljanje meja je osnovna veščina, ki bi jo morali vsi obvladati.

Pomembno je, da meje postavljamo na nežen, vendar odločen, način. Nesramnost, agresivnost, žaljivost, igranje žrtve niso primerne strategije. Nikomur nam ni treba pojasnjevati, zakaj in čemu postavljamo meje. Ko pa jih postavimo, jih moramo tudi držati, sicer izgubimo vso verodostojnost. Naslednjič, ko vas nekdo obtoži, da ste zaradi tega egoistični, pa se vprašajte, kdo je v dani situaciji egoističen in čigave želje v resnici uresničujete, ter v čigavo korist.