Opazujemo svet okoli sebe in se sprašujemo, kje neki smo narobe zavili, da imamo, kar imamo. V iskanju vzrokov, da so se stvari poslabšale in da kvaliteta življenja že lep čas ni več takšna, kakršne smo bili navajeni, smo sposobni “najti” marsikaj, recimo lažnive politike, globalno vremensko politiko, vero in še kaj, potem pa (to ni samo kak slovenski sindrom, da ne bi bilo pomote že kar na začetku razmišljanja!) se pogosto zatečemo k iskanju “prave” osebe, ki bi znala svet izvleči iz godlje, v kateri se je znašel. Če že očitno Bog oziroma bogovi niso pripravljeni pomagati, seveda.
Kolikor bolj je današnji človek pod pritiskom, tem manj je sposoben iskati – pri sebi. Vsak izmed nas, torej slehernik. Načelo “drugi so krivi” je postalo že pandemija. Vedno manj je ljudi, ki ne razmišljajo tako. Če bi bilo obratno, bi bilo skoraj gotovo bolje. Od kod takšna prepričanost? Poglejmo si malo.
Če nam v roke pridejo knjige o uspešnih ljudeh, o tistih torej, ki jim je uspelo narediti, najti, iznajti itd. nemogoče, nakar jih danes imenujemo za genije ali heroje, lahko iz tega branja izluščimo kar nekaj razlik med tistimi, ki jih lahko z razlogom občudujemo, in tistimi drugimi, ki jim znamo reči tudi “zgube” ali z bolj modernim izrazom “luzerji”. Poglejmo nekaj razlik:
– uspešni ljudje hvalijo, neuspešni pa grajajo
– uspešni ljudje govorijo o idejah, neuspešni pa o ljudeh
– uspešni ljudje odpuščajo, neuspešni pa držijo zamero
– uspešni ljudje sprejemajo odgovornost za svoje napake, neuspešni pa druge krivijo zaradi njihovih napak
– uspešni ljudje delijo informacije in podatke, neuspešni pa jih držijo zase
– uspešni ljudje si zastavljajo cilje in razvijajo načrte, neuspešni pa nimajo ciljev
– uspešni ljudje sprejemajo in privzemajo spremembe, neuspešni pa se jih bojijo
– uspešni ljudje si želijo, da bi drugim uspelo, neuspešni pa po tihem upajo, da jim ne bo …
Se kdo najde v teh vrsticah? Vsaj malo marsikdo. Pa to zadržite zase, morda celo kaj spremenite. Bolj problematično postane, ko take ugotovitve poskušamo aplicirati na širše področje, na primer na našo državo; trditi, da je uspešna, danes verjetno ne pade na pamet nikomur več. Ali naši državi te lastnosti pristojajo kaj bolj kot posameznikom? Vzemimo za primer eno razliko:
uspešni vzdržujejo seznam, kaj bodo naredili, neuspešni pa nimajo niti vizije
– se zdi znano? Koliko je že bilo govora o tem, da bomo na kakem področju sprejeli nacionalni program? Smo že katerega, in še bolje: smo ga tudi uresničili?
Ne bi bilo slabo, če bi knjigo s temi pravili predvideli za obvezno branje vsem tistim, ki jih volimo, da bodo odločali namesto nas. Vsaj njim.
