Zakaj se o nasilnem vedenju ženske nad moškim ne govori?

Nasilje ženske nad moškim

K meni se naroči moški, ki kot uvodni stavek pove, da je žrtev nasilja svoje žene in to že nekaj let. Ker to ni osamljeni primer in ker se o tem na glas ne govori, sem se odločila, da se malce bolj poglobim v bolečino, ki jo doživljajo moški, ki so tarča nasilnega izživljanja njihovih partnerk in žena.

V zavesti vsakega od nas velja in je verjetno tudi sam že zasledil ali bil priča nasilnemu vedenju moškega do ženske. Kaj sama razumem kot nasilje? To je vsaka oblika vedenja ene osebe do druge s ciljem poniževanja, omalovaževanja, poškodovanja tako fizično kot čustveno, kar pušča na osebnosti posameznika trajne posledice. Oblike nasilja so tako verbalno, psihično, čustveno in fizično, med nasilje enega posameznika nad drugim štejemo lahko tudi spolno ter finančno nasilje. Zloraba moči enega partnerja nad drugim poškoduje partnerski odnos ter razbije zaupanje in medsebojno spoštovanje, ki sta temelja za približno normalen odnos.

Zakaj je nasilno vedenje in zloraba ženske nad svojim partnerjem tabuizirano in se o tem ne govori?

OGLAS

Zato, ker je res mnogo redkejše kot nasilje moškega nad partnerko, ki je tudi dosti bolj uničujoče že spričo surove večje moči moškega kot fizične konstitucije, ki je drugačna kot ženska. To so dejstva. Kot mi govorijo moje moške stranke, ki so poiskale pomoč spričo nasilne žene, imajo tudi ženske močen zamah, ko udarijo svojega partnerja, se ga torej fizično lotijo. Ko ga brcajo in pljuvajo, on pa to poskuša preprečiti z blokado njenih udarcev, je pa nikakor noče nazaj udariti, saj se zaveda, da to res nikamor ne pelje pa še zavedanje, da se žensk ne tepe. Pa vendar moškega z uvoda tega prispevka ne bolijo njene brce temveč besede, ki jih uporablja do njega, zmerljivke, zbadljivke in zaničevalne besede, ki bi bile bolj prikladne v kakšen živalski vrt. Pogosto tudi pred otrokom meče v moža zaničevalne očitke in jezne zmerljivke, tako da se posledice že kažejo na najstniškemu sinu, ki je vedno bolj pogosto zdoma, ker očitno ne prenese takšnega nasilja doma.

Moški se sprašuje, kaj je tako groznega naredil svoji ženi, ki jo ima še vedno zelo rad, da se takole spravlja nad njega. Skupaj sta naredila hišo, oba imata solidne prihodke, imata sina in bi lahko lepo in urejeno živeli, a skoraj vsak dan ima žena nasilni izbruh in se vsaj verbalno spravi na njega. Če ji kar nazaj odgovori, še bolj znori in ga še bolj obklada z očitki, tudi izpred deset in več let ter se sploh ne umiri. Če jo hoče pomiriti, ga porine ali odrine in kriči, naj jo pusti na miru. Ne ve več, kaj narediti, da bi se njuno razmerje vsaj malenkost normaliziralo. Ko ji je predlagal neodvisnega strokovnjaka, da bi pričela s partnerskim svetovanjem, mu je gladko zabrusila, da naj kar sam hodi, ker je itak on nor in da njej nič ne manjka.

Gospod se sprašuje, kje v njunem odnosu je šlo toliko narobe, da ni več moški in da njegova beseda popolnoma nič več ne velja. Ko je gradil hišo in vse v njo vlagal, je bil dober, sedaj je zgolj še nebodigatreba, ki se ga gospa očitno želi znebiti. Nasilno odvisen odnos je težko razrešiti, pogosto je edini izhod ločitev ter umik iz pozicije zlorabe, ki jo kot žrtev nasilja doživlja. Kot vemo, to ni tako enostavno kot se morebiti zdi, saj so se nitke nasilniškega odnosa tkale dolgo in so oba akterja zapredle vsakega v svojo vlogo, žena je torej postala akter nasilja, mož je postal žrtev.

Veliko moči, poguma in zdrave pameti je potrebne, da se držimo strategije razrešitve takole okvarjenega patološkega partnerskega odnosa. Da bi upali, da se bo gospa sama od sebe umirila in spoznala svoje nasilniško vedenje do moža, je iluzija.