Zakaj se večina samskih ljudi utaplja v osamljenosti?

OGLAS

Ljudje živimo v zmotnem prepričanju, da nas veza omejuje na različne načine in na različnih nivojih. Zaradi ene, dveh ali treh izkušenj, kjer se je v vezi pokazalo, da smo izgubili sebe, se podredili partnerju in živeli tako, kot je on dirigiral, si ustvarimo mnenje: veza = ujetost!

Z vezo nam je vzeta svoboda življenja, svoboda odločanja in svoboda misli. Nekaterim tudi svoboda gibanja… Marsikdo se počuti zvezan in omejen. Na žalost ga ne omejuje partner, ampak ga omejuje lastno prepričanje.

Tisti, ki se oklepa mnenja, da je ljubezensko razmerje pot polna omejitev, si življenje raje prikroji tako, da pluje sam. S to odločitvijo se mnogi ne zavedajo, da so se okradli mnogih izkušenj, ki bi jih obogatile na duhovni in čustveni ravni. Ker smo si v življenju namenjeni v paru, nas mati narava nenehno opozarja na to. Pošilja nam občutke osamljenosti, ki so za marsikoga nevzdržni. Seveda z namenom, da se osvobodi svoje odločitve, da bo skozi življenje taval sam. Živeti sam nekaj let je eno. Živeti sam celo življenje, človeka zaznamuje do te mere, da postane samo destruktiven.

OGLAS

Ustvarjeni smo zato, da ljubimo in smo ljubljeni, nikakor ne živimo zato, da si gradimo zidove in delamo oklepe.

Premalo se zavedamo, kako se občuti ljubezen, saj jo preveč krat zamešamo s posesijo ter navezanostjo.

Ob partnerju, ki te ljubi, se lahko počutiš svobodnega in izpolnjenega. Ob partnerju, ki je nate navezan, se počutiš omejenega in ujetega.

Nikar ne zamenjujmo ljubezni z navezanostjo!

Veriga negativnih izkušenj človeka zelo hitro pripravi do tega, da neha verjeti v ljubezen in v njeno moč. Na poti iskanja večina raje obupa in vrže puško v koruzo. Za prekinitev verige ni potrebna nobena puška. Kaj če bi raje »izpustili« verigo?

Če so nam pretekle ljubezenske izkušnje zagrenile življenje do te mere, da več ne verjamemo v romantično ljubezen, je skrajni čas, da se vprašamo: »Česa ne razumem?« Ljubezen čaka na vsakega izmed nas. Pride takrat, ko smo nanjo pripravljeni, ko smo jo sposobni prenesti in se ji odpreti. Če nanjo nismo pripravljeni do popolnosti, jo lahko doživimo kot napad, kot ujetost ali kot breme.

Za tiste, ki se utapljajo  v osamljenosti, je prišel čas, da lahko končno prepoznajo, da jih življenje izziva: Ali si upajo odpreti srce in sprejeti ljubezen? Ali se upajo odreči navidezni svobodi? Ali upajo izpustiti osamljenost iz svojega življenja?

Kaj ti pomaga prepotovati svet, spoznati zanimive ljudi, obiskati na stotine vrhunskih restavracij, si ustvariti premoženje, o katerem sanjajo mnogi, ko pa na koncu dneva ležeš sam/a v posteljo ter  zjutraj zamudiš priložnost  pogledati ljubljeni osebi v oči še isti trenutek, ko jih le-ta odpre.

Ljubezen včasih zveni tako komplicirano. V bistvu  je ljubezen zelo preprosta. Edini, ki je zakompliciran, je naš um…