Mnogi pari se v skupnem življenju soočajo z večnim vprašanjem: zakaj vztrajati eden z drugim in ostati skupaj v zvezi? Kaj je tisto, kar nam preprečuje, da bi kar odšli in razdrli zvezo, zakon, partnerstvo?
Ko se par začne ukvarjati s težavami, prilagajanjem na navade, potrebe eden drugega, ko sta postavljena pred dejstvo, da je potrebno mnogo kompromisov, žrtvovanja in usklajevanja, lahko pride do razmišljanja: »zakaj se jaz tako trudim, on/ona pa tega ne vidi« ali pa »saj me sploh ne sliši« in še mnogo drugih pomislekov.
Ljudje vztrajamo v vezi iz več razlogov.
Naštejmo jih nekaj:
– denar, torej ekonomska varnost;
– skrb za otroke in vzgojo;
– čustvena odvisnost od partnerja ter vztrajanje v razmerju četudi je patološko;
– strah pred prihodnostjo;
– strah pred občutkom osamljenosti;
– iz navade, da si z nekom.
Nekaterim parom je dovolj, da želijo prekini vezo že ob neki ne toliko pomembni težavi ali problemu, ki pa dotični osebi predstavlja ogromno oviro. Kje je meja tolerance, da je za nekoga neki problem velik, za drugega pa je taisti problem povsem obroben in zlahka rešljiv?
To je večno vprašanje, ki zaposluje mnoge generacije. Naše babice in dedki so bili vzgojeni tako, da so kljub velikim razlikam, nerazumevanju in slabim medsebojnim odnosom vseeno vztrajali v zakonski zvezi, saj včasih ločitve niso bile dovoljene. Danes pa se nekateri pari ločijo že zaradi majhnih zadev, ki niso bile pravilno ali pravočasno ustrezno sporočene drugemu partnerju in je prišlo do efekta snežne kepe: iz majhne kepice snega je sčasoma postala to ogromna snežna kepa, ki se je seveda samo še debelila, torej so problemčki in nerazumevanje prerasli v nerešljive težave in posledično v željo po razhodu.
Ker živimo v času, ko se poudarja individualnost, kjer so posamezniki vedno bolj egocentrični, je tako tudi bolj razumljivo, da ne bo nekdo vztrajal v vezi, ki je boleča, kjer prihaja do nasilja vseh vrst, kjer se s čustvi manipulira in kjer se neprestano vsa krivda vali le na enega v paru. Takšna veza je »bolna« veza in se ne priporoča, da bi se v njej vztrajalo.
Vseeno pa mnogi posamezniki zaradi vzgoje, verskih pritiskov, pritiska okolice (le kaj si bodo mislili sosedi, ulica, širša žlahta), pa tudi zaradi lastne slabe vesti ne zmorejo poguma in ne prekinejo tako uničujočo zvezo. Zato poudarjam, da je pomembno vedeti, zakaj vztrajati v vezi. Če je pozitivnih in dobrih strani več kot pa negativnih, je potrebno vsekakor dobro razmisliti, kaj se uniči z razdorom zveze, kaj pa se pridobi, če se vztraja in trudi za rešitev težav. Vedno je potrebno pretehtati vse dobre in slabe plati ene in druge odločitve ter se šele po res tehtnem razmisleku odločiti kako in kaj naprej – ali ostati v vezi ali oditi iz nje.
To so življenjsko pomembne odločitve. Mnogokrat priporočam parom, da na list papirja napišeta (po starinsko, če želite) kolono, ki se jo označi z » + « in drugo kolono, ki so jo označi z » – » ter se iskreno napišejo vsi razlogi, zakaj bi ostali v zvezi in zakaj bi odšli. Nemalokrat takšna enostavna naloga pojasni mnogo namenov in skritih misli, seveda če je iskreno opredeljena kot minus ali plus.
Bodite iskreni do sebe in do partnerja, če je le volja pri obeh, da se zakon ohrani, se je treba iskreno in odprto pogovarjati o vseh težavah. Če sama dva ne zmoreta biti dovolj iskrena, poiščita nasvet strokovnjaka, svetovalca, ki lahko nastopa tudi v vlogi mediatorja, torej posrednika med vama, da vama osvetli tiste nianse, ki jih sama dva ne zaznata in zelo možno je, da svoj odnos spoznata v drugi luči, ga na novo osmislita in obogatita. Mnogo zgodb se tako lahko srečno odvije, bodite pozitivno naravnani in verjemite v svojo ljubezen!
