Zakon privlačnosti ali »Stvarnik na delu«

Zakon privlačnosti; tema, o kateri se veliko govori v prispevkih, blogih, knjigah, seminarjih… o samo-realizaciji in (samo)motivaciji. »Zakon«, ki si ga mnogi razlagajo po svoje. »Zakon«, ki ga mnogi »uporabljajo« po svoje. Uporabljajo? Ja, kar je čudno. Zakona, če je univerzalen in vse-prežemajoč, ne moreš »uporabljati«. Zakon je, ali pa ga ni. Ne moreš ga »izbrati« za svoje namene. Ne moreš se mu izogniti, če deluje. Na kratko, kaj je, »po definiciji«, ta famozni Zakon privlačnosti: je prepričanje, da z usmerjeno pozornostjo na določene želje/misli k sebi privlačimo določene predmete/izkustva.

Življenjska praksa večine ljudi na videz ne potrjuje obstoja takšnega univerzalnega zakona. Kljub temu pa ne manjka primerov ljudi, ki so imeli z usmerjanjem misli zelo dobre uspehe. Recimo pri samo-zdravljenju. Celo pri »neozdravljivih« boleznih, pri katerih je klasična medicina dvignila roke. Poznani so tudi primeri ljudi, ki so obogateli samo z močno voljo uresničiti lastne ideje, ki so se porajale v »garažah«. Od tu dalje privzemimo, da takšna posledična privlačnost na osnovi naših misli obstaja. Pogosto si ljudje ta zakon interpretirajo tako, da se je treba le »namagnetili« z neko željo in, kot pač magnet naredi, bodo pritegnili k sebi predmet svoje želje. Na nek način je to res, vendar ni tako preprosto: ne moreš se zgolj »namagnetiti« za neko željo in je »to to«. Težava je, da v resnici nikoli ne moreš biti »ne-namagneten«. Če še naprej uporabljam analogijo magneta, smo vedno namagneteni v povezavi z neko željo/mislijo. Tako kot se ne moremo izogniti Zakonu privlačnosti, se ne moremo izogniti namagnetenju. Naša misel in naš magnet sta neločljiva! Sta vibracijsko eno in isto. Če res nimamo prav nikakršnega mnenja, če smo res popolnoma nevtralni do neke osebe ali do lastnosti, ki jih ima neka oseba, ali do nekega predmeta, ali do nekega dogodka, ali do nekega izkustva, smo v resnici tudi brez magneta za dotično osebo, lastnost, predmet, dogodek, izkustvo. Ampak to je izredno težko za nas, ki nismo vajeni ne-soditi, kaj šele ne imeti vsaj svojega mnenja o skoraj vsem. Torej smo vedno nekakšen nekontrolirani, neobvladovani vele-magnet. Čim se v življenju prvič z nekom ali nečim srečamo, že se sproži naš um, ki začne razvrščati zaznave. Takšni pač smo. To je v naši naravi.

Imenujmo najmanjšo enoto, o kateri je mogoče razmišljati, torej si ustvariti mnenje, ideja. Ker je različnih idej praktično neskončno, posameznik vključuje skoraj toliko »magnetkov«. Funkcija magneta, ki jo najbolj poznamo, je privlačevanje. Vendar pa tudi odbijanje! Spomnite se, ko ste se kot otroci igrali z dvema magnetkoma. Če ste enega od obeh obrnili na en način sta se »prilepila«, če ste ga obrnili na drug način sta se odbijala. Analogno smo tudi mi lahko nastrojeni do neke ideje privlačno ali odbojno. Na primer, ideja o bogastvu je načeloma privlačna, ideja o siromaštvu pa je načeloma odbojna. Vendar pa sem tukaj nastavil past, v katero se pogosto ujamemo. Ideja o bogastvu in ideja o siromaštvu v resnici nista dve različni ideji, ampak ena in ista! Spet se spomnite obeh magnetkov. En in isti magnet smo obračali, da se je bodili privlačil, bodisi odbijal od drugega. Ne vem kako točno bi idejo o bogastvu/siromaštvu imenoval na nevtralen način. Mogoče ideja o potrebi po materiji? Tudi tu obstaja beseda potreba, ki ni »čista«, ki je bolj kot ne, polarizirana. Kajti mogoče je izbrati tudi ne-potreba. Hmmm. Sploh ni čudno. V težavah smo razmišljati na nevtralen način že zato, ker je naše besedišče v glavnem polarizirano. Spet; narava človeka.

OGLAS

Ampak, saj ne, da moramo biti nevtralni do idej, da ne smemo imeti želj. Menim, da je prav obratno: moramo jih imeli (ok; naj bi jih imeli), saj smo »narejeni po božji podobi«, torej kapljica najvišjega stvarnika, in tako tudi sami stvarniki. Želje pa so osnova za ustvarjanje. Če ne ustvarjamo, ne upravičujemo svojega resničnega namena. Vendarle pa ni »tako hudo«, ker spet: ne moremo se izogniti ustvarjanju. V bistvu ne počnemo nič drugega, kot tako ali drugače ustvarjamo. Vprašanje je le, ali so nam naše stvaritve všeč, ali ne. Ni želja samo: »Rada bi srečala ljubečega partnerja«. Prav vsaka misel je oblečena želja. Tako je »želja« tudi: »Moški so grobijani«, ki je skrita v: »Ne želim si partnerja grobijana«. Ti dve želji (oziroma želja in ne-želja) sta lahko sočasni. Ena odkrita, druga ne tako odkrita. Vprašanje: kako uspešni smo v polariziranju ideje o partnerju, če sta v nas obe, bolj ali manj izključujoči si misli? Večkrat, kot se sploh zavedamo, imamo v sebi hkrati željo in ne-željo. Čim se v nas »rodi« želja, se skrivoma prav tako »rodi« ne-želja. Tako se naše življenje zato večji del zdi kot sosledje popolnih naključij, saj večinoma naše misli/želje niso namensko usmerjene. Tako včasih »zmaga« želja, včasih pa ne-želja, odvisno katera misel ima trenutno »večjo moč« (več kinetične energije).

Uspešni smo v privlačevanju želenega, če nimamo v sebi ne-želj, torej negativno polariziranih misli, ali so slednje vsaj šibkejše. Če se zavemo obeh nasprotujočih si misli, kot na primer: »Želim si, da me sprejmejo na izbrano fakulteto« in »Vendar se bojim, da ne bom uspešen na sprejemnem izpitu«, se trudimo, da vsakič, ko se zavemo ne-želje, ustavimo to »strašno« misel in zavestno usmerimo naše misli v nekaj popolnoma drugega, v nekaj kar v nas zbuja le pozitivno. Lahko je to naš partner, naš kuža, ali misel na rajsko plažo, ali karkoli lepega že. Obstajajo razne tehnike, a omenjena se mi zdi najlažja.

Kako se znebiti slabih misli, oziroma ne-želj? Ali se jih je sploh mogoče znebiti? Mislim, da se JE mogoče znebiti tistih ne-želj, ki so v našem zavednem delu uma. Nezavednih ne-želj se ne moremo – kako le, če se jih ne zavedamo. Z delom na sebi, se več in več nezavednega (kot nezavedno je v tem primeru mišljeno podzavedno) integrira z zavednim in tako imamo možnost delati na novih ne-željah. Kaj je skupno vsem ne-željam? Strah! Torej »delamo« na svoji strahovih. Vendar pa, kakor ne moremo doumeti, ali je bilo prej jajce ali kura, ne moremo doumeti, ali se znebimo strahov z delom na sebi, ali pa imamo strahove, da bi delali na sebi in se znebimo strahov točno, in šele takrat, ko nam niso več potrebni, ker ne služijo več svojemu namenu; to je naši rasti, oziroma, približevanju lastnemu bistvu. Kakorkoli, na strah je treba gledati kot na veliki potencial za lastno rast. Strah si predstavljajte kot kamenček v napeti frači. Ko se ta sprosti, leti kamenček zelo daleč. Fizikalno gledano, se potencialna energija (pasivna) napete frače preobrazi v kinetično (aktivno), ki omogoča kamenčku gibanje. Analogno, ko nam uspe sprostiti naš strah, nas “odnese daleč k sebi”.

Večjo težavo imamo, če se strahu, ki nam preprečuje uresničitev, torej želeno odbija in privlači ne-želeno, niti ne zavedamo. Tako je velikokrat. Življenje imamo sesuto in zdi se, da nas nič ne more rešiti tragedije. Počutimo se žrtev in sploh nam ni jasno s čim smo si »to zaslužili«. Nismo popolnoma brez orodij, kadar je treba določiti vodilne misli, ki usmerjajo naše življenje. Seveda si želimo najti tiste, ki življenje obračajo točno v nasprotno smer, kot si želimo. Pomislimo in si priznajmo, katere želje (in s tem misli) imamo aktivirane v dnevu največ časa. Ko jih najdemo, si jih prikličimo v zavest še enkrat vsako posebej in ob tem pozorno spremljajmo svoje počutje. Želja je vselej predstavnik pozitivne misli, vendar pa je »občutje« želje vseeno lahko neprijetno. Občutimo lahko cmok v grlu, stisk želodca, napetost v ramenih in vratu, nas obide slabost… Vse to so znaki, da sami sebi močno nasprotujemo lastno željo. Končno si moramo priznati: na »delu« je (do zdaj) nezavedni strah. Od tega trenutka naprej pa imamo možnost ta strah sproščati. Kako točno se tega lotiti – tema za kdaj drugič.

Pomembna sta dva aksioma: 1.»Vesolje teži k napredku« in 2. »Vesolje teži k ravnotežju« (varianta: »Vesolje je vselej popolno«). Mi smo del vesolja in za nas veljata oba aksioma. Naš zavedni del uma nima sposobnosti pravilno »meriti« s čim napredujemo in s čim nazadujemo. Ter s čim smo bližje svoji popolnosti in s čim manj. Za to skrbi naše »totalno bitje«. Ali naš višji (nadzavedni) jaz (če zavedno-podzavednemu delu rečemo nižji jaz). Mi lahko po svojih močeh vplivamo (le) na zavedni del in se hkrati prepustimo namenom višjega jaza, ki je Jaz-bitje onkraj materialnega sveta. V praksi bi to pomenilo: imamo določeno željo in po svojih močeh delamo za uresničitev (to je: sproščamo strahove povezane z željo), vendar se ne vežemo na potrebo po uresničitvi. Torej, na nek način željo v sebi zavestno izrazimo, nato pa, vedoč (zaupajoč) da se bo uresničila v pravem trenutku (ali pa tudi ne, če ta ni usklajena z višjimi nameni), »pozabimo« na njo. Ali se »imeti želje« in »biti brezpogojen« izključujeta? Ne, se ne. Imeti želje je zavedanje lastne moči ustvarjanja. Brezpogojnost pa je zaupanje v naše totalno bitje. Včasih imamo gorečo željo, a ne delamo veliko za uresničitev, ker nas neka misel preveč zadržuje. A se želja vseeno uresniči. Včasih veliko zavestno delamo; vizualiziramo uspeh, pa vseeno rezultata ni in ni. Nameni našega totalnega bitja imajo vselej prioriteto. Če nismo zelo dobro usklajeni s Seboj, ne moremo doumeti višjih namenov. Kar je večji del časa. Zato pa je pravi pristop do življenja zaupanje. Zaupanje nam slej kot prej prinese navdih, ki je povod za tisto pravo akcijo, ki je na koncu okronana s želenim rezultatom.

In tako, če na zakon privlačnosti pogledamo drugače, gre v resnici za ustvarjanje v praksi. Preko usmerjene, namenske pozornosti je tudi ustvarjanje namensko, ali pozitivno. Meni je ta pogled na Zakon ljubši. Zdi se mi, da mi daje boljšo informacijo o stvarstvu. Zdi se mi, da nam priznava več aktivne vloge in s tem tudi več svobode, saj daje težo vzroku, ne pa privlačnosti, kot posledici. Boljši imeni za ta Zakon sta po moje: »Zakon pozornosti«, ali: »Zakon ustvarjanja«.

Ali bomo vselej »uspešni« v ustvarjanju, če bomo Zakon uporabljali sebi v prid? Morda, morda ne (pozor: to je sodba nižjega jaza!). Vsekakor bo življenje lepše in lažje, če bomo čuvali svoje misli in gledali v svet pozitivno in z zaupanjem.

Ivan Horvat