Ljudje radi doživljamo izkušnje. V tem gremo celo tako zelo daleč, da presežemo občutek znotraj nas, ki nam govori, da bi se bilo dobro ustaviti.. Bolj ga ponavljamo, manj ga slišimo.
Vsak občutek, ki ga čutimo znotraj sebe, je lahko bolj ali manj otipljiv. To zaznamo z našim umom. In bolj privlačno se nam predstavi kot nekaj, kar nam prinaša ugodje, bolj mu sledimo.
Natrenirani smo, da sledimo nečemu, kar nam prinaša še več ugodja, ali preprosto občutkov, ki jih doživljano v svojem umu kot ugodje.
Naš fokus je torej na tistem , kar so nas naučili, kar smo se naučili sami, kar seveda ne sme boleti ipd.
Ker v sebi mnogokrat preverjamo kako se za nas nekaj čuti, ob tem aktiviramo naš um. Brez njega ne moremo vedeti, kako se za nas nekaj čuti ali doživlja.
Zelo malo nas je tistih, ki si upamo nekaj doživljati brez potrebe, da bi preverjali kako se za nas nekaj čuti, saj smo naučeni, da nam nekaj mora prinašati ugodje. Med vsemi temi informacijami, ki jih prinašajo v naš arzenal znanja, pa še rajši vključimo neko učenje, ki nam ponuja doživljanje ugodja.
A pri duhovnosti se ne gre za doživljanje ugodja, kot bi si to mislil morda nekdo, ki se ukvarja z željami, potrebami, čustvovanjem ipd. Naša izkušnja je, kakršna pač je.
In v trenutku, ko nam ni všeč, kako jo doživljamo oz. kako nam jo prikazuje naš um, stremimo, da bi jo spremenili, saj nam mora biti všeč, a ne? Tukaj pa vstopijo želje…
Želimo si to in ono, iz različnih razlogov. Predvsem pa zaradi razloga, da bi se počutili zadovoljeno. Pri vsem tem pa pozabljamo, da se ne gre za zadovoljevanje.
Če počnemo to zaradi zadovoljevanja, lahko gremo v trgovino, kamor tudi večina hodi, če si želijo okušati drugačno čustvo, občutek, idejo. Mnogo jih misli, da če se ne počutijo dobro, kar seveda zaznavajo v svojem umu, da je z njimi nekaj narobe.
Je res, da če se to, kar čutimo ne spremeni ali se ne razvija, da je potrebno nekaj narediti.
A ne zato, da bi se počutili boljše, kot to uči zakon privlačnosti, temveč zato, da bi lahko izkusili nekaj novega.
Nekaj novega ni vedno dobro in nekaj novega moramo doživeti, da se naše življenje premakne naprej. Želje pa mnogokrat stremijo za tem, da bi nekaj bilo, na da bi postalo nekaj, kar se razvija.
Vsaka želja, ki je namenjena cilju, ni želja, ki si želi napredek, temveč stanje.
Napredek je vedno želja, ki je nelokalna oz. nekaj, kar ne sme vključevati čustev, misli, občutkov, idej, ki so lokalne, če želi izkušati popoln potencial tega, kar se lahko razvije. Lokalne želje, torej tiste, ki se nahajajo v našem umu, pa nam ne dajejo fokusa na razvoj, temveč na užitek.
Vse kar je užitek, je nekaj, kar ima močan privlak. Vse v svetu, kjer živimo saj smo naučeni, da je nekaj boljšega, tudi boljše.
A to, kar je boljše, se čuti v čustvih, ki jih zaznava um, v mislih, ki jih zaznava um, ne v čustvih, ki so tam, da bi spremljala našo izkušnjo.
V trenutku, ko želimo podoživljati svoja čustva, kar je sicer nemogoče, se zapletemo v cikel, iz katerega je zelo težko, saj lahko razvijemo odvisnost, kar niti ni tako redka stvar, ki jo posamezniki počnejo.
Na to nas navajajo reklame, na to nas navajajo v šoli, v službi, pa prijatelji nam to govorijo, partnerji, otroci. Seveda želimo, da so ti, ki nas obkrožajo zadovoljni in seveda kupimo njihove zgodbe želja, da zadovoljimo njih, medtem, ko zadovoljujemo sebe.
Vsako zadovoljevanje želja, ali česarkoli drugega je po zakonu privlačnosti ustvarjanje privlaka. In je. Vsekakor. A kakšnega privlaka?
Vsak privlak ustvarja naboj, da bi se vrnil nazaj tja, od kod se privlak ustvarja. In privlak ustvarjamo v našem umu.
Naš um je tisti, ki ustvarja privlak, naš um je tisti, ki zaznava, da se nekaj medsebojno odbija ali privlači. Naš intelekt, kot razširjena funkcija našega uma, sodi in naša odločevalska funkcija, ki je najbolj skrajna funkcija našega uma, se odloči.
Bolj imamo mi, ki vse to opazujemo znotraj sebe, potrebo, da se nekaj zgodi v našem umu, bolj mu prepuščamo vajeti. Um pa svobodno počne kar počne, da bi nas zadovoljil, da bi potem bili zadovoljni, ni mu dovolili, da še bolj počne to, kar si želi sam.
Um je le neka entiteta znotraj nas, ki nima lastne inteligence. Niti nima lastne prisotnosti, ne funkcije, da naredi karkoli v resničnem svetu. Vse to kar ima je del nas, ne del njega. Um je namreč nekaj kar se ustvari znotraj nas iz nas samih. Mi mu damo oz. posodimo del sebe, da lahko počne kar počne.
Želje in um so eno, saj je um tisti, ki v sebi goji željo in želja je tista, ki um poganja, ga drži zaprtega v neki cikle, ki se vrti sam v sebi.
Je res, da se prekine, ko je želja zadovoljena, a potem obstaja velika verjetnost, in najverjetneje je ta zadovoljena, da um poseže po drugi želji.
Ni nujno da po istovrstni, a njegova funkcija je zadovoljevanje želja.
Intuicija je povezana s tem, da zna povezati nevidne informacije iz okolja in jih predočiti na bolj subtilen način drugim. Njen namen je, da zadovoljuje želje tistih, ki jih potrebujejo, a na bolj subtilnem nivoju.
Res je, da nas uporaba intuicije pelje do dosti bolj preciznih rešitev pri uresničevanju tega, kar si želimo. Težava pa nastopi, ko si um, v katerem se nahajajo gosta, lokalna čustva, občutki, ideje skozi funkcijo telesa zaželi in telo prisili, da začne ustvarjati impulz, da je potrebno še to in ono.
Takrat ne moremo v resnici slišati svojega potenciala, ki bi se lahko izrazil skozi intuicijo. Slišimo pa lahko le tisto, kar ta potencial zamegljuje.
Želje našega telesa, uma, čustev, misli ipd. so tiste, ki so lahko nelokalne, torej v popolnosti osvobojene potrebe, fokusa ipd., lahko pa so tiste, ki so zelo goste oz. lokalne, ki ustvarjajo notranji fokus, ki kaže v neko smer.
Vsak fokus privlači nekaj, vsak fokus je lahko ali ne usmerjen nekam. In če ne popusti takoj, ko se usmeri nekam, potem je to kot barka, kateri hočemo držati krmilo obrnjeno 30 stopinj v levo.
Tako držanje nas vozi v krogu, ne k izpolnjevanju potenciala.
