Resnica nas osvobodi, a problem z resnico je, da obenem uniči vse, kar nismo. To je boleč proces, ker se oklepamo tistega, kar ni naše in kar bi bilo bolje, da bi ne bili, malo zaradi ponosa, malo zaradi nevednosti, malo zaradi lenobe.
Vsakogar nekje na poti Resnica sooči z njim samim. Kdaj ste se nazadnje naučili nekaj zares pomenljivega, nekaj, kar ni bil zgolj podatek, umsko manevriranje in hladna računica, nekaj, kar vas je ganilo v drobovju? Soočenje z resnico nas lahko uniči, a pogosto, kadar gledamo nazaj, ko leta kasneje zmoremo z manj jaza podoživeti soočenje z resnico, ob tem čutimo hvaležnost za soočenje, ki pa ga ne bi hoteli ponoviti, ker uvid v lastno zablodo nikoli ni prijeten. Takemu dogodku bojevniki rečejo ‘dobrotnik’, ker jih je sklofutal v budnost. Vse, kar ni vrlo, zdravo in resnično, mora zgoreti.
To je en od razlogov, zakaj ne bi smeli biti površni pri oblikovanju svojih vrednot, prioritet in smisla bivanja. Nekje pri 17-ih sem se zavedla, da je vse, kar mislim in govorim, taka ali drugačna oblika laži, da nisem bila sposobna ločiti med tem, kar sem prebrala in slišala, od tega, kar je zraslo v meni iz izkušnje, uvida in spoznanja. Tuje zamisli sem brez cenzure zagovarjala s suverenostjo norca. To je bil trenutek soočenja z zavestjo, ki je prerezala popkovino z družbeno mislijo in me kot glas Čuječe vodila skozi pasti tega sveta.
