Miti, zgodbe, pravljice in sanje so mediji, ki nas skozi simbole nagovarjajo globlje od besed in nam pomagajo neuravnovešeno vedenje ali izredne okoliščine povrniti nazaj k ravnovesju, v skladno celoto. Zato so se v mnogih tradicionalnih kulturah skozi celotno zgodovino človeštva stari modreci kot mentorji in vodiči otrok v plemenih in drugih skupnostih naravno zatekali k metaforam, simbolom in zgodbam. S pripovedovanjem in skozi globlje razumevanje sanj ter z uporabo ljudskih pravljic, polnih modrosti, s katerimi so želeli usmeriti ali priklicati neko vedenje, so se povezali z otrokovo sanjsko in domišljijsko realnostjo ter se jim približali na pozitiven, pomirjujoč način.
Vemo, da otrok ni pomanjšan odrasli, zato mu je jezik domišljije mnogo bolj razumljiv in naraven kot racionalno razlaganje, zapovedovanje ter prepričevanje. Otroški svet je namreč še mnogo bližji duhovnemu, skritemu svetu kot vsakdanji, vidni realnosti. Most med obema pa tvorijo domišljija, intuicija in inspiracija. Raziskovalci možganov so našli velike razlike v ritmu delovanja človeških možganov od obdobja, ko otrok biva v maternici, do odraslosti. Za čas od drugega do približno šestega leta so značilni valovi theta (od 4 do 8 Hz), ki jim pravimo tudi hipnotični trans. To je vibracijska frekvenca domišljijskega stanja, ki se prepleta z resničnostjo. Tako je sedaj tudi z znanstvenega stališča jasno, zakaj je domišljijski, simbolični jezik otrokom tako domač, hkrati pa se je izjemno pomembno zavedati, da otroci zato tudi negativne izjave staršev in pomembnih drugih jemljejo kot resnico (če na primer otroku rečejo, da je bojazljivec, strahopetnež, neumen, len, poreden, neroden, da si česa ne zasluži ipd.). V tem starostnem obdobju namreč otrokove zaznave sveta prehajajo direktno v podzavest, ker še ne deluje t. i. varnostni filter analitičnega samozavednega uma, ki se vzpostavi nekje pri dvanajstih letih. Otrok v tem času še ne loči resničnosti od domišljije in ne more vplivati na nabor svojih prepričanj. Tako postanejo otrokove podobe sveta njegova prepričanja, ki na njegovo kasnejše življenje delujejo kot podzavestni programi.
Piše: Mia Žagar, članek je v celoti objavljen v spomladanski številki revije Anima
Slika: Pixabay
