V prejšnjem prispevku sem pisal o etiki na drugačen način od običajnega in splošno sprejetega. Rekli smo, da se za etično delovanje moramo zavestno opredeliti in sami pri sebi izraziti trden namen, da bo naše ravnanje v skladu s pravili in etiko. Če človek želi postati dober in osvojiti etiko kot vrednoto in cilj, je na pravi poti etičnega delovanja. Kadar govorimo o etiki pri terapevtih, visoka raven inteligence, različne sposobnosti, profesionalne kvalitete zdravilca ali bioterapevta še niso dovolj. Poleg teh moramo razvijati tudi duhovne komponente in se znebiti naših okorelih prepričanj, ki nas lahko pri temu ovirajo. Temu lahko rečemo, da postajamo boljši ljudje.
To je še posebej pomembno zaradi razvijanja »imunosti« na različne bolezni, ki bi jih zdravilec lahko »prevzel« od zdravljencev; to se zgodi na višjih ravneh našega bivanja, v katera niti zdravilec nima vedno vpogleda. Tak način prevzemanja bolezni pa je še posebej nevaren. Pri tem ne gre za to, da terapevt prevzame bolezen samo kot takšno, ampak če ni v dobrem stanju, se navleče destruktivnih energij od stranke in je potem ranljiv za razvoj bolezni. Te destruktivne energije pa lahko potem prenaša na naslednje stranke in tudi na vse tiste s katerimi je povezan. Včasih slišim nekoga, ki pravi, da je to samo njegov problem. To ni čisto res, saj smo ljudje močno povezani med sabo, sploh z najbližjimi in smo tudi zaradi njih odgovorni za svoja dejanja.
Zadržal sem bom na svojem področju zdravljenja ali pomoči s pomočjo naravnih načinov. Vedno opozarjam, da je zdravljenje z bioenergijo nevarno takrat, ko zgolj odpravljamo simptome, ne pogledamo pa, kje v človekovi duševnosti ali duhu bi utegnil biti vzrok za bolezen. Nekatere zavara hitra odprava ali blaženje simptomov. V primeru, ko ne najdemo in ozavestimo vzrok za težave in ga odpravimo, je tveganje, da se bolezen vrne veliko večja, saj se vzroki za težave premeščajo na globlje ravni in postajajo še bolj nevarni. Če medicina največkrat blaži ali zdravi simptome in daje metaforično gledano aspirin, potem lahko terapevt zdravi energijske simptome in daje ezoterični aspirin. Oboje pa ni dovolj za trajno odpravo težav.
Bioenergijsko delovanje posameznika se lahko razvija tudi v smeri črne magije, torej škodljive manipulacije. Če bioterapevt razvija moč delovanja na nevidnih ravneh, pa jo zlorablja oziroma ne deluje etično, obljublja ozdravitev, odsvetuje zdravnika in zdravi energijsko brez, da ugotovi vzroke za težave in brez sodelovanja in spreminjanja bolnega, lahko to dobi nepojmljive razsežnosti. Kot sem že napisal bo posledice nosil sam in njegovi najbližji; prenesel pa jih bo, to lahko z gotovostjo trdim, tudi na prihodnje rodove in prihodnja življenja. Sinovi odplačujejo grehe očetov, pravi modrost.
Delo zdravilca je izjemno že v posebnih zahtevah, ki mu jih postavlja Vesolje. Odgovorno ravna le takrat, ko svoj način življenja povsem podredi svojemu delu. In to delo je več kot poklic, je poslanstvo ali poklicanost. Bioterapevt pri svojem delu vstopa na področje, ki ga medicina uradno ne priznava, zato je razumljivo, da medicinska etika ne more zadovoljivo pokriti etičnost bioterapevtovega delovanja. Namreč bioterapevt v človekovo notranjost, ki ji splošno in poenostavljeno pravimo podzavest, gleda drugače; predvsem pa skozi intuicijo in jasnovidnost, včasih v hipnozi ali posebnem razširjenem stanju zavesti, ali pa pod vplivov zdravilnih substanc kot je na primer ajuvaska, lahko jasno opredeli celo to, kaj vse deluje na informacijsko-energijsko strukturo posameznika.
Človekova informacijsko-energijska struktura, ki jo sam imenujem biopolje, je tako rekoč za laika nedotakljivo področje, saj sami do nje nimajo neposrednega uvida. Bioterapevt, če te sposobnosti ima, pa še ne pomeni, da je njegovo »vstopanje«, brez da ga bolni za to zaprosi, že samo po sebi etično.
Seveda bo zdravljenec zdravilca obiskal le, če bo to popolnoma njegova odločitev; prav tako bo seznanjen s tem, da ima pravico tako do zdravljenja s šolsko medicino kot do pomoči komplementarne medicine; obenem se bo lahko opredelil zgolj za pomoč slednje. In vendar, to še ne bo zagotovilo, da bo obvarovan pred neetičnim zdravilčevim delovanjem. Skozi dolgoletno prakso sem prišel do spoznanja, da je sam akt vstopanja bioterapevta v človekovo biopolje lahko problematičen takrat, ko je bioterapevt v slabšem telesno-psihičnem stanju oziroma počutju. Tako slabše »počutje« pa za zdravilca pomeni, da ni dovolj delal na čiščenju svojega biopolja in na svoji notranji ali duhovni rasti nasploh.
Naslednji korak, ki je lahko predmet specifične zdravilske etike, je, da zdravljenec sam v sebi ne dovoli bioterapevtovega vpogleda, in to navkljub pristanku oziroma prošnji za vstop, brez katerega seveda bioterapevt ne more in ne sme pomagati. Tu mislim predvsem na to, da pogosto ljudje od bioterapevta iščejo pomoč za partnerja ali polnoletnega otroka, brez njihove vednosti ali pristanka.
Govorim o tem, da ta pristanek na izmenjavo informacij poteka na ravni, ki se je eden od obeh udeležencev procesa ne zaveda, in to je zdravljenec. To »nedovoljenje« pa je spet tesno povezano s prejšnjim vprašanjem, to je visoko ravnijo energije in čistostjo bioterapevta. Neetično vstopanje pa je nevarno tako za osebo, kot za tistega, ki vstopa. Predpostavimo, da terapevt ne najde pravega vzroka bolezni in terapijo nadaljuje s simptomatskim energijskim zdravljenjem, kar imajo ljudje radi, da so simptomi začasno odpravljeni ali ublaženi. Lahko se zgodi, da bo neuspešen ali pa bo bolezen v primeru, če želi da bo terapija uspešna tudi, če bolni ne sodeluje, prevzel nase kot sem že napisal; nase lahko prevzame program destrukcije in destruktivne energije, ki je bil vzrok bolezni pri bolnemu.
Kadar bioterapevt s katerokoli metodo vstopa v biopolje osebe z namenom uravnavanja in spreminjanja energijskega sistema, je to največkrat vpletanje v nekaj kar ni nujno da razume. Bolnemu je dovoljeno pomagati samo do stopnje koliko je pripravljen sam sodelovati. To je dovoljeno ob ugotavljanju vzrokov za težave, ozaveščanje osebe in njeno tvorno sodelovanje. Če se to zgodi, se energije same po sebi uravnavajo, vzpostavi se ravnovesje ali celota, temu rečemo celjenje, kar pomeni, da se vzpostavijo pogoji za aktivacijo samozdravljenja. Vsaka pomoč preko tega je metaforično gledano kot, da ptiča vržemo iz gnezda dokler še ni sposoben sam leteti. Zagotovo ga bodo na tleh pojedle roparice.
V primeru če kršimo ta pravila, so lahko posledice problem za bolnega, saj se ne znebi vzrokov in se bolezen ponavlja. V nekaterih primerih pa terapevt kot sem že napisal, delno ali povsem na sebe prevzame del težav ali karme bolnega. Mešanje v proces življenja nekoga je najmanj neodgovorno, tudi nasilno, če ne poznaš vsega sistema. To je podobno, kot da na televiziji gledaš operacijo, ki je povsem ne razumeš, naslednji dan pa v roke vzameš nož in nekomu narediš operacijo. Morda bo kdo preživel, vendar to še ne pomeni, da je to etično in dovoljeno. Tu gre bolj za področje nezrelosti, neodgovornosti in včasih naivnosti. Nekateri svoje neetično delovanje, kadar energijsko spreminjajo človekov sistem in ga poskušajo zdraviti opravičujejo z dobrim namenom. Takim odgovarjam: »Opica je z dobrim namenom, da se riba ne bo utopila, vzela le to iz akvarija«. Dober namen je odvisen od znanja, ravni zavesti in izkušenj. Vedno se moramo zavedati, da smo za tisto, kar ne poznamo dobro, le opica.
Vzemimo terapevta, ki pri svojem delu uporablja nihalo. Z njegovo pomočjo zdravljencu ugotovi vzroke za težave, potem pa brez sodelovanja bolnega, uravnava energijsko neravnovesje. Temu rečemo pasivna terapija, ko bolni ne sodeluje tvorno pri terapiji. Škodljive energije praviloma skuša odvesti izven telesa – običajno jih ti, po nekih ustaljenih načinih, usmerjajo v vodo, zemljo, Vesolje,… ali pa jih nevtralizirajo, dobrodejni učinki pa so zaznavni razmeroma hitro. Podobno se dogaja pri vseh tistih metodah energijskega zdravljenja, pri katerih na bolnega delujejo samo z energijami, brez da bi ugotovili vzroke za težave. Tem terapevtom pravim, da so mahači, saj mahajo z energijami in s tem fascinirajo bolne. Ljudje imajo radi fascinacije, zato včasih da bi dokazali svojo moč tudi energijsko zvijajo bolnega. In vendar, trajno izboljšanje počutja ali ozdravljenje, ob tem pa uravnovešenost duha in telesa nastopijo šele takrat, ko skozi zdravljenje poskušamo posegati v globlje ravni našega bivanja, ozavestiti in ugotoviti vzroke za težave, raziskovati našo notranjost, naše skrite potenciale, slabosti. Vedno je pri vseh vrstah zdravljenja in tudi pri medicinskem zdravljenju bistveno ozaveščanje.
Sprememba mišljenja in s tem načina življenja se bosta dolgoročno odražali na zdravju našega fizičnega, energijskega telesa in zadovoljstvu, ki bo pričalo o naši notranji izpolnjenosti. Zdravje nasledi procesu samozdravljenja, ki ga lahko podpira bioterapevt skozi terapijo, simptomatsko zdravljenje pa praviloma takih sprememb ne prinaša. In kot je medicinsko zdravljenje najpogosteje le simptomatsko, tako je lahko tudi zdravljenje zdravilca – bioterapevta le zdravljenje simptomov. Namesto aspirina dobi bolni »ezoterični« aspirin. Mogoče je bilo še desetletja nazaj to zadovoljiv način, v zdajšnjem času pa je to postalo neprimerno in celo nevarno.
Bolezen nam torej nudi čudovito odskočišče za spremembo in napredek. A to se ne bo zgodilo, če bolezni ne bomo pravilno razumeli; pravilno razumeti bolezen pomeni tudi pravilno se zdraviti. Bojim se, da nas pasivno zdravljenje, to je, kadar se zdravimo z zdravili, ob tem pa le čakamo, da bodo ta v našem telesu naredila kemično reakcijo, vodi lahko celo v nazadovanje, ne pa osebnostno rast. Da ne bo pomote, nisem kompetenten za določanje ali ukinjanje zdravil, samo trdim, da zdravila niso vedno dovolj. Tudi zdravljenje z zdravilnimi zelišči, čeprav imajo ta tako farmakološki kot informacijsko–energijski vpliv na človeka, ne more biti vedno učinkovito, če se oseba, ki jo zdravimo, ne spreminja in ureja svoje življenje, odnose, pogled na svet. Ob tem pa moram pripomniti, da ni nujno, da se premika jasno zavedamo; lahko poteka na povsem nezavedni ravni, mi pa odslej spontano ravnamo pravilno.
Na žalost skoraj celotno zdravstvo in tudi del alternativne ali komplementarne medicine deluje v funkciji lajšanja ali zdravljenja bolečin in simptomov. Ker nas bolezen opozarja, da nečesa ne delamo prav, se moramo zdravljenja, še posebno, če smo terapevti, lotiti zelo previdno in z vso odgovornostjo, sicer osebo prikrajšamo za možnost spremembe.
Bioenergijska terapija je zaradi vpliva na globlje ravni lahko veliko močnejša od kateregakoli zdravila, s tem pa tudi nevarnejša. Zato mora bioterapevt razviti lasten sistem nadzora bioenergijskega zdravljenja, ob tem pa predvsem razumeti, kako tako zdravljenje poteka in kateri procesi se sprožijo s poseganjem v energijski sistem človeka. Etičen bioterapevt in tudi zdravnik, bo bolnega najprej opozoril, da je ta sam odgovoren za svoje zdravje in ima tudi odgovornost in moč, da tvorno sodeluje.
Etika in razumevanje sveta sta tako največja zaščita nas zdravilcev. Da pa zdravilec v procesu zdravljenja ne deluje kot najšibkejši člen, mora biti za vhod v energijsko polje človeka dobro pripravljen. Te dolžnosti se mora zavedati nenehno in vsakič, ko pride v stik z zdravljencem. Menim, da se danes posameznikova odgovornost, še posebej pa bioterapevta, ne omejuje le na zavedanje napačnega ravnanja, pač pa smo odgovorni tudi za svoje neznanje, neravnanje in posledice naivnosti. Najbolj nevarno je takrat, ko še ne vemo kaj ne vemo.
Marjan Ogorevc, bioterapevt
