Zehanje je lahko izraz dolgočasja, a če pogledamo globlje, nas ljudje ne spremljajo, ker se dogaja nekaj znotraj njih, kar je pomembnejše od tega, kar imamo za povedati. To je lahko prebuditev energije dolgočasja, reflektiranja, zaspanosti… A pri zehanju se nikoli ne gre za to, da nas nekdo ne upošteva. Še več, zelo nas upošteva. Razlika je le v tem, ali mi to vidimo ali ne.
Vsak, ki zeha, na nekaj odreagira in na to kar odreagira je dobra stvar. Z ljudmi se družimo, da bi si medsebojno pomagali prepoznati to, kar nas ovira pri vsakdanjem življenju, da bi lahko šlo svobodno naprej. Če seveda ob druženju pričakujemo, da nas bo druga stran obravnavala na takšen način, kot si to želi naš um, potem smo v zmoti.
Pri druženju se včasih dogaja dosti več, kot to razkriva samo oko. Tisti, ki govori, nekaj oddaja, pa bodisi so to besede, zvok, gestika, mimika, čustva… A ste vedeli, da je vsak izraz nosilec energije, ki je pri nekaterih bolj očitna, pri drugih manj?
Pri komunikaciji vsaka stran vlaga svojo energijo, pa čeprav se navidezno nekateri pri komunikaciji dolgočasijo in ta energija ni kar neka energija. Včasih se ta energija obnaša kot dolgčas, drugič spet kot upor, tretjič kot odpor, četrtič kot občutke zavrnjenosti ipd. in tega ne gre zanemariti.
To je le reakcija našega bitja, ki nam noče nekaj povedati, a kaj? No, če hočemo videti kaj se dogaja znotraj nas je dobro, da se osredotočimo na to, kar se dogaja znotraj nas, ne na to, kako odreagira druga stran.
Obrazna mimika, gestika ipd. marsikaj razkriva, a to niti ni toliko pomembno, dokler nas ne zadene in to prebudi znotraj nas reakcije. Vsi se zavedamo, da pogovor ali druženje teče sproščeno, spontano, dokler pač ne vidimo, nekaj na drugem človeku, kar znotraj nas prebudi reakcijo.
No, prav takrat imamo priložnost, da se ne ukvarjamo s tem, kako vidimo drugo osebo, ker ona najverjetneje sploh ni taka, kot jo vidimo, temveč nam le nekaj kaže, kar nam ne odgovarja in prav takrat imamo priložnost, da se zazremo vase.
V dandanašnji duhovnosti vsi že govorijo, da je potrebno zadeve ozavestiti. A če to počeno z umom, če hočemo vedeti, se kaj hitro lahko zgodi, da se zapletemo v svojo lastno zgodbo in načeloma bomo sicer vedeli kaj je ta težava, ne bomo pa je spustili.
Na tak način lahko napišemo mnoge zgodbe, litanije, slovarje kako je kdo odreagiral, kaj je ob tem počel ali kako se je to kazalo in zadevo bomo načeloma razumeli, ne bomo pa razumeli vzroka, kajti vzrok je vedno en nivo nižje od tega, kjer se pojavlja težava.
In kaj storiti v takšnem primeru, kako se soočiti s tem, kar se prebuja znotraj nas?
Najbolje je, da, ko se zavemo, da odigravamo dramo, da jo preprosto prenehamo, se zaustavimo v svojih mislih in namenih ter preprosto utihnemo, tako zunaj, kot znotraj in dovolimo, da se nam ti neprijetni občutki razkrijejo, da nam sami pokažejo, kaj se nahaja pod njimi. Ne pozabite, stvari nikoli niso tako očitne, kot bi si želeli na prvi pogled.
