Zemlja, je že prepozno?

Še ni tako dolgo nazaj, ko sem svojim vrednotam postavila drugačno razvrstitev. Materialne in ekonomske vidike, sem pustila na zadnjem mestu in v ospredje postavila skrb za naravo, tudi samooskrbo, hrani, ki jo pridelamo sami in sadežem, ki rastejo v meni ljubih gozdovih in hribih. Namesto, da bi uživala v tovrstnih dejavnostih, se mi je zgodilo, da sem zunaj našla nekaj, kar prej sploh nisem opazila. Mnogo truda mi je letos uničila suša, v gozdu praktično ne raste nič. Ob spremljanju dogodkov v zadnjem letu, si ne morem pomagati, da ne razmišljam, morda negativno, vendar povsem realno in zelo zaskrbljujoče.

Živim v mestu, v »razvitem in urbanem« okolju. Le-ta nedvomno ponuja mnogo komoditete. Trgovina je na vsakem vogalu, voda teče iz pipe, gradijo se nove, »lepe« hiše z bazeni, nadstandard. Po ceveh teče plin in me greje. Vse mora biti lepo, estetsko, dovršeno, čisto, seveda po pravilih, ki si jih je postavil človek. Pravila so vedno pogostejša, že nejasna, ker jih je preveč in »moda«, ki jo danes živimo, nas odmika od realnosti. Kako pa bi izgledalo, če bi na mizo postavili domač cviček in malo ognita jabolka in bi vsi jedli iz ene počene sklede? Tako imenovani prestiž, hoče jagode enakih velikosti, potrebuje 200 m2 spalnice z najboljšim razgledom in mora odšteti veliko denarja za tropski sadež, ki potuje »samo« mesec dni in je le nekajkrat bio-kemično obdelan. Za krotenje ega in polnjenje socialnih medijev, je potrebno prepotovati pol sveta v 14 dneh in si visoko nad oblaki privoščiti romantično večerjo. Dovolj je naštevanja, ker sem prepričana, da že veste, kaj želim povedati.

Kdo je kriv, da je tako, kdo odgovarja zato, da smo tako daleč od naravnega načina življenja? Kje se nam je tehtnica prevesila iz življenjskega ravnovesja v ta približek životarjenja? Razviti svet ima toliko hrane, vendar je ostal povsem brez smisla. Lepa hiša z bazenom ne bo nasitila lačnega želodčka. Tudi mediji, telefoni in drugi ekrani, ki onesnažujejo zemeljsko klimo, na klik ne bodo izpljunili sendviča. Edino, če bo moderni človek zaužil vsak dan še malo več kemije, ker hrane in kisika več kot očitno, ne bo več. Kam se nam tako mudi? Da nimamo časa odtrgati gozdnega sadeža, ker bi sicer rezultat merjenja hitrosti za 2 sekundi kazal počasnejši čas. To pa z egom ne gre skupaj. Pa takrat se ne bomo smejali, ko bo krava (ne vijolična) šla mimo uglajenega letovišča. Tudi atrakcija za slikanje ne bo več.

Vsa ta »zunanja lepota«, tekmovalnost, kopičenje, profitna usmerjenost, težki egoizmi in politične oblike vseh možnih -izumov, so nam povzročile zelo umazan planet. Kot se človek trudi, da je navzven lep in popoln, se tudi narava še kar trudi, da bi zakrila vso umazanijo, ki jo odvržemo. Vse je lepo, vendar zgolj zunaj. Vanjo smo zakopali na tone smeti, v oceanih imamo več plastike, kot rib, v zraku pa vso kemijo, ki smo jo skrbno odkrivali v laboratorijih. Btw, ki jih tudi jaz plačujem skoraj vso življenjsko dobo. V najhujši suši, je potrebno imeti opran avto, si natočiti vodo v bazen, se večkrat na dan stuširati. Četudi mi med branjem oporekate, mi je kaj malo mar za to, ker je vse napisano težka resnica. Ko bomo lačni, ne bo pomemben parfum, nohti, ime branda. Svinčeno težko postaja tudi naše današnje bivanje. Klimatske spremembe, sovraštvo in pravila, ki smo si jih postavili skupaj z vsem razvojem, nam kritično kažejo zobe. Pravzaprav že renčijo. Zemlja bo vedno iskala ravnovesje in priznam, zelo se trudi. Življenjski krog dajanja, jemanja in vračanja, je naravno dovršen. Človek – ti samo jemlješ in nič ne vračaš. Vzameš in odvržeš. Nikjer v živi naravi ne najdem takšnega početja.

Pa si poglejmo, kaj povprečni človek z vsaj dvema pipama, tušem in wc-jem dnevno potroši v gospodinjstvu.

Ob kuhanju kosila, ki vsebuje zelenjavo (pa ne tisto sterilno, oprano in pakirano v plastično embalažo, ampak tisto od kmeta, kjer na kmetiji tudi malo smrdi in se zemlja prime čevljev, če je izjemoma ne pridelaš sam, ampak tudi od tvoje se usuje »svinjarija«) porabiš približno 30l čiste pitne vode, vštevši tudi splakovanje rok med kuhanjem, ampak z dejstvom, da z vodo nisi razsipen in zapiraš pipo, ko vode ne potrebuješ. Ta voda nima čistil in praškov in je povsem uporabna za zalivanje vrta in rožic. Dodatno porabimo še vodo za kuhanje, ki je zavreta odlična za čiščenje odtokov – še posebej ne najnovejših – ena steklenica močne kemije manj. Enako je pri pomivanju, če to delaš ročno. Izplakovalna voda je uporabna!

WC-ji imajo običajno 2 tipki – pa daj pritisni tisto, ki prišpara 10l, če govorimo o mali potrebi. Ne pozabit, da je voda porabljena v sanitarijah enaka tisti, ki teče iz pipe v kuhinji – torej je PITNA.

Tuširanje naj bo tuširanje in ne polivanje – niso več časi za to, ker VODE PRIMANJKUJE! Zaprimo vodo, ko se milimo ali umivamo zobe.

Pralni stroji naj perejo polni in ne napol prazni, izbiramo lahko krajše programe, dajmo manj praška in mehčalca. Za dve cunjici, pa vedro in peremo ročno. Saj prav umazan ni nihče, ker nismo na njivah, v hlevih, v traktorjih, ne delamo skoraj nič fizično, tako da…

Tako »na oko« je poraba posameznika min. 150l dnevno samo v gospodinjstvu. Kje so gospodarske dejavnosti, kjer ni nobene brez vode. Ko greš v trgovino in kupuješ industrijsko (tudi tisto, kar ni potrebno), podpiraš ne-ekonomsko izkoriščanje naravnih virov.

Hrana – ne podpirajmo trgovskih verig. Njim je vseeno, kaj nam prodajo, samo da ob tem zaslužijo. Nekaj borcev okrog Ljubljane, ki se še trudijo s pridelavo domačega, si več kot zaslužijo našega obiska. In to velja za vsa druga slovenska mesta. Pa čim prej nabavit kakšno kuharsko knjigo, ker jo bomo rabili, če bo kaj za »dat v lonec«.

Kje pa je vsa ta znanost sedaj, ko imamo vojno, požare, sušo, epidemije in vsak teden nove viruse? Kje ste kralji kapitala, ste razmišljali o tem? Zakaj se ne da umetno narediti vode?

Kaj pa projekt »ČIM MANJ Z AVTOM«? Eni že veste kako je luštno na kolesu. Torbe za prtljago dobiš za borih nekaj eurov in si iz trgovine pripelješ vse – razen pohištva. Ne rabiš goriva, klime, elektrike, da ne govorim, da si pognal kri po žilah, kar prinese boljše počutje in prekrvavitev. Mogoče pa boš le manj bolan, če to prakticiraš tudi jeseni in pozimi. Ne, ne boš se prehladil, kvečjemu pridobil na odpornosti. Če bi bilo to res, potem nas ne bi bilo, ker bi vsi naši predniki izumrli, ko so bosi hodili pozimi naokoli. Tudi električne skiroje lahko pospravimo, ker so nam zrasle noge in človek je narejen za hojo in za gibanje. In je zastonj in ne onesnažuješ in še in še.

Zemlja je okusila naravne katastrofe. Imeli smo poplave, ledeno dobo, vulkane, orkane in sedaj je globalno segrevanje, s to razliko, da smo tega izzvali sami. Kako klavrno smo izkoristili svoj položaj najbolj razvitega bitja na planetu.

Upam in želim si, da je letošnje leto samo eno izjemno, slučajno, enkratno in bo drugo leto spet vse po starem. Da bo moj vrt zelen in da bo hoja po gozdu in hribih sproščujoče doživetje. Upam in želim, da je opozorilo tega leta dovolj veliko, da bomo začeli na naravo gledati drugače, ker ni samoumevna. Upam in želim si nazaj, na točko, ko človek spoštuje naravo in upošteva njena pravila. Upam in želim si, da ni že prepozno in da še nismo prestopili tiste meje….ker jaz ne želim živeti na Marsu, se opravičujem, na Veneri.

Hvala vsem, ki ste me prebrali do konca in če boste spremenili samo eno stvar v svojih vsakodnevnih navadah in o tem govorili naprej, lahko dvignemo zavedanje in spoštovanje.

O Avtorju
Članki

Sandra Kocijančič

Nekoč so mi govorili, da “brez dela ni jela” in da “se brez muje še čevelj ne obuje”. Oboje sem globoko vnesla v svoje življenje, skladno s tem delovala in dolgo časa nisem niti pomislila, kako zelo se motim.

web

https://sandra.eu.com/