Zgodba deklice, ki je verjela, da je nepomembna

Zgodba deklice, ki je verjela, da je nepomembna. Zgodba, ki jo tako pogosto vidim v očeh drugih. Zgodba, za katero sem hvaležna in je na srečo le še del moje preteklosti. Zgodba zaradi katere vem, da je moje poslanstvo stati ob strani tistim, ki so na poti svoje spremembe in verjeti v njih takrat, ko sami tega ne zmorejo. To je moja zgodba …

Zaupaj. Beseda, ki sem jo slišala že neštetokrat. In dve, ki sta se kot odmev v mojih mislih vedno pojavili takoj zatem: Kako? Komu?

O svoji spremembi, da končno postavim sebe na prvo mesto in začnem poslušati svoje telo in svoje želje, sem pred kratkim že pisala. Kot posledico omenjene spremembe sem v zadnjem času večkrat slišala »Super izgledaš,«, »Saj kar žariš,«; besede in misli, ki so me vsakič znova nežno pobožale. A moje védenje, da nekaj delam prav ne izhaja iz njih, temveč iz mirnosti, ki jo čutim v sebi. Ta je posledica zaupanja – zaupanja, da bodo ljudje in dogodki, ki jih potrebujem za svojo rast, nekako že našli pot do mene in zaupanja, da ljudje in izkušnje, ki jih ne potrebujem več, ne bodo (p)ostali del mojega življenja. Ne zato, ker bi bilo z menoj nekaj hudo narobe ali ker nekaj ne delam prav, temveč preprosto zato, ker jih sedaj, v tem trenutku ne potrebujem.

Lahko je za nazaj »zložiti« dogodke tako, da imajo smisel, pogosto pa je težko zaupati, da imajo nek smisel tudi sedanji dogodki, predvsem tisti, ki nam niso najbolj ljubi. A vendar prav s tem, ko »zložimo« in osmislimo pretekle dogodke, pridobimo zaupanje v to, da smo točno tam, kjer moramo biti in da nas življenje vodi prav tja, kamor moramo priti.

A začnimo na začetku …

Dolgo je že od takrat, ko sem sprejela odločitev, da ne jaz, ne moje potrebe in želje niso pomembne. To se je zgodilo spontano. Otroški um pač deluje po svoje. Ne, da bi se te odločitve sploh zavedala sem živela življenje oz. bolje rečeno, sem dovolila življenju, da se mi dogaja. V situacijah, takšnih in drugačnih, sem vedno znova dobivala potrditev za to, kar sem nekje globoko v sebi že vedela – nisem pomembna. Obkrožena z ljudmi, sem imela kljub temu pogosto občutek, da sem nevidna in neslišna. Mnoga mnenja so bila neizrečena, ker niso bila pomembna. Mnoge želje in sanje neizražene in neuresničene, ker niso bile pomembne. Precejšen del mojega odraslega življenja je bila bitka za pozornost, želela sem ugajati, da bi dobila potrditev, po kateri sem tako hrepenela. Potrditev, da sem pomembna. Težava je bila le v tem, da se niti nisem zavedala po čem pravzaprav sploh hrepenim. Vedela sem le, da nisem srečna.

Bili so dnevi, ko sem komaj čakala, da se zvečer zvrnem v posteljo. Spanec mi je omogočil beg pred vsem, s čimer se nisem znala soočiti. Neuspešna partnerska zveza in stresne situacije v službi so bile kaplja čez rob in spoznala sem, da tako ne morem več živeti. Nekaj sem morala narediti. Prvi korak: knjige za osebnostno rast. Požirala sem eno za drugo in počasi je vprašanje »Zakaj se to dogaja ravno meni?« nadomestilo vprašanje »Kaj se lahko iz te situacije naučim?« Nekaj odgovorov sem našla, vendar pa še vedno nisem imela občutka, da sem prišla stvari do dna. Zato sem nadaljevala. Tokrat s pomočjo psihoterapije – najprej kot uporabnica transakcijske analize, nato kot študentka realitetne terapije in teorije izbire. Prav psihoteapija je bila tista, ki mi je pomagala, da sem prvič resnično prišla v stik s svojo otroško odločitvijo, da nisem pomembna.

Ljudje so naša ogledala, pravijo. In kako prav imajo. Situacije v katerih sem imela občutek, da sem nevidna in neslišna so mi sporočale prav to, kar je bilo zakopano tako globoko v meni. A čeprav sem prepričanje prepoznala, še nisem vedela dovolj, da bi ga lahko tudi spremenila. Življenje mi je še naprej dajalo lekcije, ki sem jih vedno pogosteje prepoznala, a iz njih nisem znala potegniti bistva.

Ne verjamem v naključja, zato tudi ne verjamem, da se je knjiga Moč vaše podzavesti naključno znašla v mojih rokah. Sporočilo knjige, ki se me je najbolj dotaknilo je bilo: Vaša podzavest ima vse odgovore. Avtor v knjigi spodbudi, da pred spanjem na svojo podzavest naslovimo vprašanje, na katerega želimo izvedeti odgovor. »No, če je pa tako enostavno, zakaj pa ne bi poskusila,« sem si mislila. »Zakaj se mi dogajajo vse te stvari?« se je glasilo moje vprašanje. »Prosim za jasen odgovor, ki ga bom lahko razumela,« sem še dodala.

Sredi noči me zbudijo moreče sanje. Sanjalo se mi je, da sem bila mama ugrabljenega dojenčka. Vedela sem kdo so ugrabitelji, videla sem jih. Videla sem kako držijo jokajoče bitjece in jih rotila naj ga vendar pustijo. Vse bom naredila, plačala kakršno koli vsoto denarja, vse, le naj mi ga živega in zdravega vrnejo nazaj. Mrtvo hladno so me zavrnili. Posmehovali so se mojim prošnjam, v meni pa je rastel obup. Vedela sem, da ne morem nič. Če se zapodim proti njim, ga bodo ranili. Moje rotenje jih ni ganilo. Jok otroka tudi ne. Imelo me je, da bi jih ubila. A sem vedela, da bi s tem ubila tudi njega. V meni je vrela mešanica žalosti, strahu, panike in besa, ki so izmenično prihajali na plan. Bila sem ujeta. Bila sem poražena. Popolnoma nemočno sem lahko le opazovala situacijo. V tistem trenutku sem se zbudila.

Šokirana od sanj še nekaj časa nisem mogla zaspati nazaj. Kaj mi hočejo sporočiti te sanje? So odgovor na moje vprašanje podzavesti? In takrat se mi je posvetilo. »Nemoč,« sem izgovorila polglasno.

To je to. To občutek, ki me spremlja že od otroštva. Zato se mi dogajajo vse te stvari. Ker se le redko dovolj odločno postavim zase. Ker se običajno umaknem in ostanem tiho, ko bi morala spregovoriti. Ker pustim, da drugi postavljajo meje, ki bi jih morala postaviti jaz. Ker ne branim svojih želja in sanj. Ker si ne priznam, kaj je tisto, kar si pravzaprav sploh želim. Ker ne skrbim zase in za svoje telo. Ker poslušam druge, ko bi morala poslušati sebe. Redkim trenutkom, ko sem uspela zbrati moč in se postaviti zase, je sledil začasen trenutek ponosa, temu pa še mešanica dvoma, sramu in občutka krivde.

Kdo pa si ti, da se lahko kar upreš? Je to kar imaš povedati res tako pomembno? Se ti ne zdi, da bodo drugi znali povedati več zanimivega? Kdo pa misliš da si, da bodo upoštevali tvoje želje? Ah, saj ni pomembno. Bom že nekako. Malo je pa že treba potrpeti. To so le delčki mojega razmišljanja s katerimi sem si zmanjševala svojo pomembnost in posledično svojo vrednost. Zato seveda ne preseneča, da dolgo nisem razumela ljudji, ki so govorili o tem, da postavijo sebe na prvo mesto. Zdeli so se mi tako presneto egoistični. A prav ta egoizem sem jim na skrivaj zavidala.

Znali so narediti to, česar jaz nisem – postaviti mejo.

Beseda egoizem ima v našem prostoru še vedno zelo negativen prizvok. A v tem, da poskrbimo zase in za svoje potrebe ni nič napačnega, če le ne delamo tega na račun drugih. Danes to vem. In ko se ozrem nazaj se mi zdi logično, da so nekateri znali postaviti meje. Znotraj njih namreč ni potekal stalen boj za pozornost, ni jim bilo treba stalno ugajati, zato so lahko svoje mnenje in želje izražali samozavestno in brez slabe vesti.

Ozaveščeno prepričanje o moji nepomembnosti mi je omogočilo, da sem na svojo preteklost lahko pogledala z druge perspektive, ostajalo pa je vprašanje kako naj to prepričanje spremenim. Še vedno sem veliko brala in poskusila vse, kar me je navdajajo s trohico upanja, da bi mi lahko pomagalo spremeniti ali vsaj malce zamajati to tako globoko zakoreninjeno prepričanje. V kombinaciji s psihoterapijo sem uporabljala tehnike nevrolingvističnega programiranja, Brainspotting, mišično testiranje, vodene in vizualizacijske meditacije, uravnovešanje in čiščenje čaker ter energijskega telesa, strategije life coacha Tonyja Robbinsona, tehnike doseganja čiste zavesti, znanja s področja realitetne terapije in teorije izbire in še kaj bi se našlo. Kombinacija vsega, predvsem pa sledenje svoji intuiciji, me je pripeljalo do spremembe prepričanja. Spoznala sem, da smo vsi enako pomemben delček sestavljanke, ki se ji reče Življenje. Če temu ne bi bilo tako, ne bi bili tu. Dojela sem, da pomembnost nima absolutno nobene veze s tem, kaj si o meni mislijo drugi. To je njihova stvar, ne moja. Razumela sem, da moja pomembnost nima ničesar skupnega z ugajanjem drugim, s tem, da ne izrazim sebe in svojih želja. Ničesar mi ni treba narediti zato, da bi bila pomembna. To je moja pravica, ki mi je bila podarjena že z rojstvom in še prej, zato je kot taka del mene, del mojega bistva. Nihče in nič mi je ne more vzeti, če tega ne dovolim sama. Kako neverjetno osvobajajoč občutek. Ogromna količina bremena je naenkrat padla dol z mene. Občutek olajšanja, ki sem ga začutila je neopisljiv z besedami. To preprosto morate doživeti.

A pot do sem je bila strma. Ogromno je bilo ljudi, ki so me popolnoma nevede spremljali na poti moje rasti, ljudi, ki so bili pravzaprav moja lekcija. V vlogi žrtve, ki sem jo dolgo časa živela, sem na njih gledala kot na nesramne in brezobzirne osebke tega sveta, ki jim je popolnoma vseeno, če prizadenejo čustva drugih. Danes vem, da je čustvene rane povzročila moja interpretacija njihovega vedenja in ne to samo po sebi. Interpretacija, ki je bila osnovana na podlagi »nedolžne« odločitve sprejete v otroštvu. Danes vem, zakaj so bili ti ljudje del mojega življenja. V procesu opustitve prepričanja sem odpustila vsem, na katere so me vezala kakršna koli neprijetna čustva. Ni jih bilo malo. Na koncu me je čakal še najtežji del – odpustiti sebi, da sem tako dolgo zanemarjala sebe in svoje želje, odpustiti, da si nisem dovolila resnično živeti, da sem se tako dolgo delala majhno in nepomembno. Po vsem tem je prepričanje odpadlo samo po sebi. Nisem ga več potrebovala in popolnoma naravno ga je nadomestilo novo.

Življenje me je tako pripeljalo to točke, ko lahko zaupam. Kako zaupam? Tako, da osmišljam pretekle in sedanje dogodke in nanje gledam kot na lekcije, kar pravzaprav tudi so. Tako, da odpuščam sebi in vsem, za katere verjamem, da so me prizadeli. Komu zaupam? V prvi vrsti sebi. Zaupam, da imam dovolj znanja in moči, da lahko po vsakem padcu ponovno vstanem. Ker, da, tudi padci so del življenja. Zaupam svoji intuiciji, da me vodi po poteh, ki jih moram prehoditi. Zaupam, da me bodo na teh potem spremljali tisti, ki jih potrebujem za svojo rast. Tako kot so to že delali v preteklosti. Razlika je le v tem, da me bodo na novih poteh spremljale nove osebe. Zaupam pa tudi v Življenje, v neko višjo inteligenco, ki je tako vrhunsko zrežirala dogodke mojega življenja in nežno testirala mojo mero potrpežljivosti. Kot da bi mi želela reči “No, koliko tega sranja boš še požrla dol? Ti res še ni dovolj?”

Bi si želela, da bi me Življenje pripeljalo do tega spoznanja preko manj bolečih izkušenj? Seveda, saj nisem mazohistka. A kar je, je. Preteklosti ne morem spremeniti, sedanjost in prihodnost lahko. Nekaj časa sem še objokovala svojo preteklost in to, da sem tako dolgo samo životarila. A danes ne več. Danes živim. In tudi ne želim več ugajati. Danes želim preprosto biti in živeti to, kar v svojem bistvu sem. Če je komu to všeč, super, če komu ni, tudi prav. Tukaj sem. Vzemite ali pustite. Odločitev je vaša.

Z ljubeznijo. ♥
Petra